petek, 24. julij 2015

Ne rabim, ampak hočem!

Stara sem 21 let in nisem še bila v resni zvezi. Ob tem bi nekaj ljudi najverjetneje kar zazijalo, nekaj pa bi se brez problema poistovetilo z mano. Tisti, ki me ne poznate preveč dobro, ste sedaj pomislili, da se že celo življenje spuščam v nekaj neresnega, a resnica je, da na tem področju na splošno nimam preveč izkušenj. In po pravici povedano me do pred kratkim to sploh ni preveč motilo. Dokler nisem začela razmišljati, da je toliko ljudi moje starosti, ki so že nekaj let v zvezi, nekateri imajo celo že otroke!!, sama pa na tem področju precej zaostajam. Ne sekiram se, da nimam istega fanta od 15 leta, to je predvsem domena moje družine, a sedaj sem dovolj zrela in stara, da vem, kaj hočem.



Sem oseba, ki ne verjame nekim idealom popolne ljubezni in se zavedam tega, da se pari lahko razidejo po parih mesecih, dveh letih pa tudi po dvajsetih letih. Ne pravim, da se to nujno zgodi, se pa dogaja. Tudi nisem pristaš pocukrane, romantične ljubezni, ki jo vidimo v romanih Nicholasa Sparksa in nisem preveč prepričana v to, če res za vsako osebo obstaja samo ena oseba. Vem pa nekaj. Da hočem resno zvezo. Nočem nekih kratkih flingov, ko ne veš, a bo ali ne bo, ampak hočem zvezo.  Razumem, da to vedno ne uspe, ker ugotoviš, da si si z nekom preveč različen, ali da pač enostavno nista za skupaj. In kljub temu, da so odnosi v današnjih časih popolnoma drugačni kot v času naših staršev, še vedno to hočem. 

Do sedaj sem bila prepričana, da mi nič ne manjka, če sem sama. In še vedno vem, da ne potrebujem fanta. Ga pa hočem. Sama sebi sem zadosti, ne rabim nekoga, ki bo delal stvari namesto mene in skrbel zame, vse to lahko počnem sama. Niti se ne strinjam s trditvijo, da si izpopolnjen šele, ko si z drugo osebo in da sam ne moreš delovati. A manjka mi tisti občutek, da te ima nekdo rad in bi vse naredil zate in seveda tudi ti zanj. Oseba, ki jo lahko pokličeš sredi noči, ki ti stoji ob strani, ko gre vse narobe in te ima preprosto rada. Nekdo, kateremu lahko zaupaš vse o sebi in se ne bo prestrašil in ušel. Seveda se zavedam, da so v odnosu tudi slabe stvari in da noben odnos ni popoln in da si greš s partnerjem lahko večkrat na živce. Ampak vse to hočem. In seveda ne trdim, da ko bom nekoč prišla do tega, da mi bo všeč, a vseeno še vedno to hočem.

Hočem nekoga, ki mi bo stal ob strani in jaz njemu, prenašal moje jamranje in preveč govorjenja in to da se sekiram zaradi vsake najmanjše malenkosti. Seveda vse to lahko on pričakuje v zameno. Da si zaljubljen v osebo, kljub njenim napakam oz. so ti te napake na osebi najbolj všeč. Hočem nekoga, ki bo razumel, da rabim svoj prostor in čas zase, da delam stvari, ki me veselijo in me pri tem podpira. Da me pusti iti ven s prijatelji in da nama ni treba viseti skupaj 24/7, ker enostavno za to nimam časa. In da vse to lahko seveda pričakuje v zameno. Ne rabim nekoga, ki mi bo stalno težil, zakaj nimam časa in ne rabim milijon slik na Facebooku. Samo nekoga, ki me razume in hoče biti z mano ter jaz z njim.

If you’re a teen you must follow this blog.
Tako da če kdo pozna simpatičnega fanta, ki bo prenašal 21 - letno punco, ki preveč govori, marsikdaj izusti napačno stvar ob napačnem trenutku, je sitna, se trudi biti sarkastična pa ji ne uspeva najbolje in ja preveč govori, naj mu pove, da ga iščem. In še vedno upam, da ga nekoč (upam, da ne šele čez nekaj let) najdem.



ponedeljek, 20. julij 2015

Been busy lately

"Moja življenjska želja so bili trije otroci, mož in hiša." Sanje moje matere. Ki je vse to dobila. Hišo ima, moža, ki ji pomaga doma, namesto treh pa dva otroka, ki sta zagotovo dovolj. Če bi mene nekdo vprašal pred nekaj časa, kaj so moje sanje, bi odgovorila, da si želim postati novinarka, ki se ne bo poročila, otroci pa bodo mogoče prišli potem nekje po 30. letu. Pa da razjasnim, to da se nočem poročiti, ne pomeni, da hočem biti sama celo življenje, samo ni mi do poroke.

In moje sanje so še vedno zelo podobne. Mogoče ne bom ravno novinarka, zagotovo pa si želim delati v medijih, oz. nekaj povezanega s komuniciranjem. Kaj točno, bomo videli čez nekaj časa. Zaenkrat bom združevala piar, organiziranje in novinarstvo, kam me bo pot pripeljala čez 10 let, pa je odvisno od različnih okoliščin. Vem le, da si želim, da bi videla čim več sveta, si ustvarila kariero in predvsem uživala v tem, kar počnem ter bila obkrožena z ljudmi, ki mi stojijo ob strani in seveda jaz njim. 

Še vedno nisem popolnoma v redu, saj je težko čez noč popolnoma prekiniti stike z nekom, vendar se počasi postavljam nazaj, iščem nove priložnosti in delam načrte za prihodnost. In spet sem si naložila preveč dela. V čemer uživam. Končno se je moja motivacija vrnila in kar malo se že veselim začetka študijskega leta,  čeprav so se počitnice komaj dobro pričele. A tudi med počitnicami je in še bo pestro. Poleg počitniškega dela sem se pridružila organizacijski ekipi TEDxLjubljana, kjer  bom skrbela za piar in promocijo, kar me obenem noro veseli, a tudi hudo straši. Začela sem tudi s prakso na Gorenjskem glasu, kjer me trenutno čaka pisanje treh prispevkov.  Aja in ravno danes sem izvedela, da sem postala tutorka študentka na naši smeri v letošnjem študijskem letu. Nove izkušnje, novi ljudje in stalno v dogajanju. To je tisto, kar dela moje dneve zabavne in polne. Pa seveda prijatelji, ki mi stojijo ob strani in poslušajo moje težave, kar res cenim. Edina stvar, ki mi trenutno ni preveč všeč, je ta neznosna vročina. Vem, da sem komaj čakala poletje, ampak tole je res že malo noro. Čeprav smo res grozni, lani smo se pritoževali nad deževnim vremenom, letos jamramo nad vročino. Očitno res ne vemo, kaj hočemo. Kar ugotavljam na splošno za ljudi, da večina ne ve, kaj hoče v življenju. 



sobota, 4. julij 2015

Ko se zaljubiš... In potem je kar naenkrat vsega konec.






"Nisem več zaljubljen vate," so besede, ki sem jih včeraj slišala prvič. Besede, ki jih žal ne želiš slišati od osebe, v katero ti si zaljubljen. Ki ti je všeč vse na njej, ki jo vidiš skozi rožnata očala. Ki ti je zadnja dva meseca po glavi hodila podnevi, pa občasno tudi ponoči. In ki mi  še nekaj časa ne bo dala miru.

Kako preboleti oz. pozabiti na nekoga, s komer si se vsak dan slišal, pogosto videl in ga imel preprosto rad? Pravijo, da čas pomaga. Če je to res, si želim, da bi se čas prevrtel za približno tri mesece v prihodnost, ko bom nanj imela samo še lep spomin in bom mogoče počasi pozabila, kako se je vse skupaj končalo. V tem trenutku pa bi ga raje prevrtela nazaj, ker si želim, da se nič od tega sploh ne bi zgodilo.

Prej ti je bil vsak poljub, vsaka beseda in vsak objem najlepši del dneva, sedaj me vsaka misel in vsak spomin skeli in mi zabada nož v srce. Dva dni ne delam drugega, kot jokam in najverjetneje vse okoli sebe spravljam že pošteno ob živce. Želim si samo spati, ker vsaj takrat ne razmišljam o tem. Pa ne morem. Življenje teče naprej.

Ampak kako biti jezen na nekoga, ki ni zaljubljen vate? Ne moremo se odločati, v koga se bomo zaljubili, ali kdo se bo zaljubil v nas. Želim si samo, da bi se enkrat tudi meni zgodilo, da bi bilo to čustvo obojestransko, da bi imela nekoga, ki bi me imel rad. Nočem nič drugega. Samo osebo, ki mi bo stala ob strani in me preprosto imela rada, takšno kot sem.

Najbolj pri vsem si želim, da bi bil kreten oz. nekdo, na katerega bi lahko zvrnila vso jezo in bolečino. Pa ni. Ko vidim, da mu je hudo in da mu je bilo težko to povedati. se počutim še slabše. Cenim, da mi je vse razložil, mi povedal stvari v obraz. In ker ga še vedno  zanima, če sem v redu in se ponudi, da se lahko  kadarkoli pogovorim z njim, je meni še huje. Ker vem, da je dobra oseba in da sem ga zgubila, čeprav ga v resnici nikoli nisem imela.

Edina želja, ki sem jo imela za letošnji rojstni dan, se mi ni uresničila. Očitno ne moremo imeti vsega, kar si želimo. Trenutno si želim samo, da bi lahko pozabila in se spomnila, samo lepih stvari.

In sem nazaj v svoji forever alone situaciji, v kateri očitno še najbolje delujem.

C'est la vie.