Moj blog sameva, ker enostavno nimam dovolj časa, da bi se usedla za nekaj minut in skupaj napletla nekaj misli. Enostavno se preveč dogaja. Pisanje za tri različne časopise, vsak teden sestanki, dva festivala prejšnji teden, pa še nekaj dela za faks. Malo sem si oddahnila na koncertu skupine OneRepublic ( sveto prisegam, da objava o tem še pride, samo še ne vem kdaj) in seveda naše (očitno že tradicionalne) karaoke v domačem pubu. Vmes sem si vzela en dan za lenarjenje in pogledala nekaj delov serije Prijatelji, ki je mimogrede sedaj moja vsakodnevna popotnica in če imam čas, vsak dan na poti na faks in nazaj pogledam en del. In lahko rečem, da je poleg HIMYM postala moja najljubša, mogoče mogoče bo počasi postala še celo boljša. ;) Po novem letu pa se vračam v gimnazijske klopi ( okej no, samo nazaj v gimnazijski oz. pogimnazijski zbor) in ugotavljam, kje bom našla čas za vse izpite in predstavitve, ki me čakajo po novem letu.
Sanjam o toplih dneh in dolgih nočeh, kratkih hlačah in mrzlih pijačah. Ampak skozi okno me ob štirih popoldne iz sanjarjenja zbudi temno nebo, zjutraj pa ne morem vstati iz postelje, ker je zunaj tako megleno, da ne vidim niti par metrov pred sabo. Zime ne maram. Nikoli je nisem marala in najbrž je tudi nikoli ne bom. Saj vem, da moramo uživati v vsakem trenutku in da ne smemo čakati na poletje, petke itd., ampak zime res ne maram. Dela me melanholično in depresivno. Neproduktivno in pasivno. Kar sovražim. Sovražim to, da ne morem ven brez kape, rokavic in šala ter brez tople parke, ki je še vedno premalo topla zame. No mogoče je sovražim malo premočna beseda, ampak you got the point!
Edina stvar, ki me brani pred tem, da padem v objem popolne depresije je prihajajoči veseli december, ki bo, vsaj po zapisih v mojem koledarčku, zagotovo pester in vesel. Edina dobra stvar zime so tako zame prihajajoči božični prazniki, ki se z nevzdržno hitrostjo približujejo in že počasi trkajo na vrata. Pomaga pa seveda tudi milijon obveznosti, ki sem si jih letos naložila. Brez težave lahko rečem, da je letošnje študijsko leto precej bolj pestro kot lanski prvi semester, ko sem večino časa sedela doma in gledala v strop ter se spraševala, kaj naj počnem.
Vedno bolj pa tudi ugotavljam, da letos nisem naredila skoraj nič, za kar sem se odločila, da bom. Surfanje ni uspelo, supanje tudi, pa bungie jumping in vsaj en pobeg v tujo državo??? Kaj sem delala celo leto?? Ampak ja preveč se dogaja, časa pa je premalo, čeprav vem, da je to le beden izgovor. In naslednje leto res! Vsaj en pa, če tudi samo enotedenski oddih nekje daleč v toplih krajih, kjer bom poskušala združiti kar vse naenkrat, bungie jumping sem sicer nadomestila z zip liningom, ampak naslednje leto bo tudi to ( upam) prišlo na vrsto!
Sedaj pa letim v gledališče, potem pa na večerno druženje s prijatelji, ki jih mimogrede vedno bolj pogrešam in če slučajno berejo tole: I love you guys! :D
Pa še ena takšna misel malo mimogrede za razmislek, ki jo je na svojem blogu objavila ena izmed meni najljubših blogerk Pure Blur (upam, da ne zameriš :*):
You need to be happy every day, you never know when your holidays stop. Someone gave you those holidays on the Earth, don't spent them as being sad, worried or angry. You never know when they will end. Because after that, there is nothing."
In takrat se zelo močno potrudim najti tudi sama pozitivne stvari zime, ki prihaja.
OneRepublic- I Lived
xoxo C'est la vie
 |
| Najboljši film |
 |
| Priprave na intervju |
 |
| Flower power |
 |
| With every broken bone I swear I Lived. #OneRepublic |
 |
| Prvo snemanje za radio |
