En nasmeh lahko polepša dan, Naj bo 2016 čudovito in nasmejano!

Letošnje leto je bilo vse. Od najbolj groznih in žalostnih trenutkov pa do najbolj veselih in čudovitih trenutkov.
Leto, ko sem ponovno začela iskati sebe in se nekje pred dvema mescema končno spet našla in ugotovila, da včasih stvari, ki si jih najbolj želimo, niso tiste, ki jih potrebujemo.

Leto, ko se je zgodilo toliko stvari. Imela sem možnost soustvarjati dogodke, bila del organizacijskih tedx ekip in se popolnoma zaljubila v njih.

Leto, ko sem obiskala sedem držav, se kopala v Atlantskem oceanu in našla nove kotičke sveta.

Leto, ko sem bila prvič noro zaljubljena in kmalu imela zlomljeno srce, ki pa se je sestavilo nazaj.

Leto, ko sem prvič občutila žalost in praznino po izgubi bližnjega.

Leto, ko sem postala vodja projekta, ki ga obožujem. Ki me obenem tako hudo straši, a po drugi strani tako veseli.

Leto, ko sem naredila milijon napak, spoznala čudovite ljudi, ki jih ne dam za nič na svetu in leto, ko sem izgubila nekatere ljudi, ki pa si žal ne zaslužijo več prostora v mojem življenju.

Leto, ko sem naredila skoraj vse, kar sem želela, izpolnila cilje, ki sem si jih zastavila. Čaka me le še ena stvar.

Leto, ko sem odrasla. In se naučila, da moraš kdaj tudi reči ne, se postaviti zase in da ne moreš vedno vsem ustreči.

Kljub zlomljenim srcem in smrti, vse te stvari so me naučile, kaj je življenje. Da le to ni vedno lepo in postlano z rožicami, včasih tudi grenko, a vedno po vsem tem posije sonce.

In lahko rečem, da vedno, ko se ozrem nazaj na tole leto in mislim, da sem bila zavrnjena, lahko rečem, da sem bila poslana naprej, k boljši stvarem.

Če pomislim, kje sem bila leto dni nazaj in kje sem danes, sem hvaležna, da sem tukaj. Sicer bi se marsikaj dalo še spremeniti, a ne obžalujem niti ene stvari, ki se je zgodila letos.

Vsaka mi je dala novo izkušnjo, ki mi je na koncu prinesla nekaj dobrega in nekaj kar me je naredilo bolj odraslo in pokazalo, da je življenje sestavljeno iz dobrih in slabih trenutkov. Bi bilo res zabavno, če bi bili le dobri trenutki?

Vsem skupaj želim čudovito leto. Naj bo mešanica dobrih in slabih trenutkov, saj nam prav ti slabi pokažejo, da so na svetu še vedno dobri ljudje in dobre stvari.
Naj bo leto uspešno, zaljubljeno, malce noro, predvsem pa nasmejano. Saj le en sam nasmeh lahko polepša dan.

Čaka me noro leto. Od projekta, ki mi bo vzel ogromno časa, a se ga noro veselim, do polletne izmenjave v tujini, na katero upam, da bom prišla (držite pesti!), do vseh malih radosti, ki polepšajo še tako beden dan.
Tole je moja novoletna voščilnica:

Vsem skupaj želim čudovito leto

Vaša C'est la vie <3

Dediju v slovo

Moram reči, da sem precej srečna, da mi do danes ni bilo potrebno občutiti bolečino ob izgubi ljubljenega človeka. Da mi je bila ta bolečina prihranjena 21 let. Vedno sem se spraševala, kako bo, ko mi bo nekdo, ki mi je blizu in mi veliko pomeni, umrl. In ko se je to prvič zgodilo pred nekaj dnevi, nekako nisem čutila ničesar, niti nisem jokala. Celotna stvar me je kar nekako obšla. Mogoče zato, ker smo vsi že po tihem vedeli, da bo kmalu prišlo do tega, mogoče sploh še ni prišlo do mene.

Pred štirimi dnevi mi je umrl dedi. In šele danes na pogrebu, sem nekako začela dojemati, da ga ni več. Kar krivo se počutim, da do danes sploh nisem jokala. Danes, ko smo se vsi skupaj poslovili od ene najboljših oseb, ki sem jih bila možnost poznati 21 let svojega življenja, sem počasi začela dojemati, kaj se dogaja.

Dedi, ki je bil poleg tega tudi moj krstni boter, je bil kljub bolezni, ki ga je spremljala zadnjih nekaj let, še vedno poln življenja. Strasten čebelar, ribič, po poklicu glavnikar, v zadnjih letih pa tudi navdušen mizar. Ko smo bili vnuki majhni pa tudi varno pribežališče in toplo naročje. 

Oboževal je sladkarije in vedno je bil tako vesel, ko sem mu rekla, da mu bom iz trgovine prinesla sladoled, ki ga je potem skrival pred babi. 

Čeprav so si najina mnenja v nekaterih stvareh nasprotovala in se nisva strinjala, sem raje ostala tiho in se nisem prepirala z njim.

V zadnjem času sva se videla manjkrat, saj mene ni veliko doma in šele potem, ko pride do tega vidiš, da si moraš vzeti čas za ljudi, ki ti največ pomenijo. Ker potem jih ni več.

Poleg vsega je bil tudi navdušen pevec, ki je več kot 40 let pel v pevskem zboru in lahko rečem, da sem ponosna, da sem tudi sama še vedno navdušena nad petjem. Tudi skupaj sva večkrat prepevala, on pa je ob tem igral na kitaro ali harmoniko.

Od njega sem zagotovo "podedvala" tako trmasto voljo, prekomerno sladkanje in strast do glasbe. Prav on je bil tudi tisti, ki me je navdušil nad igranjem kitare in petjem.

Danes smo se od njega poslovili. A njegov duh in tista radoživost, ki sta ga spremljala vse do zadnjega dneva, nas nikoli ne bosta zapustila.

Vem, da ti je gori med zvezdami bolje in da boš od sedaj naš angel varuh, ki pazi na nas.

Hvala ti dedi za to, da sem te imela čast poznati 21 let svojega življenja, za vse spomine in dogodivščine, ki jih ni bilo malo. Rada te imam,

Z ljubeznijo tvoja Klavdija 

Ko mene več ne bo

Jamr vseh jamrov!

Tisti, ki ne marate pritoževanja, jamranja in podobnih stvari vas že takoj na začetku opozarjam, da bo današnji blog poln tega, tako da, če tega že na daleč ne prenašate, ga zaprite. Ker ne bom poslušala nobenih očitkov, pomilovalnih besed in nobenega bulshita. Blog je napisan zame, prebereš pa ga na lastno odgovornost.

Jamram zato, ker sem kar naenkrat na neki točki v življenju, ko si samo želim stran. Nekam daleč. Kjer me nihče ne bo poznal, kjer nihče ne bo vedel, kaj počnem, kjer bi lahko začela znova. Pa kjer je najmanj 15 stopinj, ni teme ob petih zvečer!! in je zraven morja. Sita sem VSEGA!
Sita sem tega, da sem tak kreten, da sem si,  pametna kot sem, v prvem semestru vzela 7 predmetov in ko pomislim na januar in še na to, da me čaka še najtežji izpit lanskega leta, me ima, da bi stekla na stranišče in izbruhala ven zajtrk in kosilo.

Jamram zato, ker sem taka reva (beri pussy), da se nikakor ne morem pripraviti do tega, da bi nekomu povedala, da mi je res všeč, ker pač nočem biti zavrnjena. In da kljub temu, da so me že vsi siti in mi govorijo, da naj nekaj naredim, ker je še vedno bolje, da obžalujem stvari, ki sem jih naredila, kot tiste, ki jih nisem, sem pač trmasta in tega za nič na svetu ne bom naredila. In ne, ne bo še ne vem koliko boljših tipov, ker je on eden izmed njih!

Jamram, ker je bila ena mojih največjih želja letos, da mi naslednje leto uspe priti na izmenjavo na Tenerife in sem zato marsikaj naredila in mi ne bo uspelo, ker imamo žal nesposobne ljudi na fakulteti, ki skrbijo za to. In to tisti, ki ste na izmenjavi, ali greste v drugem semestru, veste.

Jamram zato, ker mi stalno nekdo teži. Če preveč govorim, mi vsi težijo naj bom tiho, ko sem tiho, me sprašujejo, kaj je narobe z mano.

Jamram zato, ker se doma stalno kregamo in sem vsega kriva jaz.

Jamram zato, ker me srbi in peče koža na obrazu, lasišče imam razdraženo, milijon prhljaja, črnih oblačil si sploh ne upam več nosit. Najraje bi si kar kožo dol spraskala. In ja baje sem bila 15 let nazaj testirana in nisem alergična na nič. Bulshit. Najverjetneje sem alergična sama nase.

Jamram zato, ker me ljudje ne upoštevajo in me izkoriščajo.

Jamram zato, ker sta moji dve najboljši prijateljici na izmenjavi in ju noro pogrešam.

Jamram zato, ker vedno spoznam samo tipe, ki bi samo seks ali pa nič resnega in ker sem bila že tokrat zavrnjena, si pač nekomu ne upam povedati, kaj čutim do njega, ker nočem, da se ta zgodba ponovi.

Jamram zato, ker imam menstruacijo in še tri tedne PMS-ja vsak mesec in grem vsem na živce, vključno sami sebi.

Jamram zato, ker sem debil. Ker znam odpreti usta, samo takrat, ko to ni potrebno in ne takrat, ko bi bilo to NAJBOLJ potrebno.

Jamram pa tudi zato, ker takoj, ko sem slabe volje in jamram vsi začnejo težit, da naj se neham smilit sama sebi in da imajo drugi večje težave kot jaz. Vem, da moje težave niso grozne, da se vse da rešit, ampak tudi jaz sem človek in ja tudi jaz se lahko smilim sama sebi in jamram!

Rešitev svojih težav sem našla, rabim samo še da nekdo investira vame. V glavnem selim se na Kanarske otoke in ne, ne morete priti na obisk.

Peace out!

20 litrov sangrije

Glede na to, da je od našega popotovanja po Portugalski in Španiji minil že skoraj mesec dni, sem se danes končno odločila, da vas popeljem po 12 dneh avantur, brezdelja in uživanja :D

Prva postaja: Portugalska.

Po divjem drugem semestru na faksu in še bolj divjih poletnih počitnicah sem seveda točno teden dni pred našim odhodom zbolela in vsa nestrpna upala, da se do časa pozdravim. Sicer ne popolnoma zdrava in z antibiotiki za vsak slučaj (o njih je bilo govora do konca potovanja), sem se tako v soboto, 12. septembra ob šestih zjutraj s kovčkom, ki sem ga komaj zaprla, odpravila proti središču mesta. Ko smo pobrali še ostale članice naše skupine, smo se odpravili na malce daljšo pot do Benetk, od koder smo letele proti Madridu, od tam pa naprej v Lizbono. Že sama pot proti Benetkam je bila zanimiva, saj nam je skoraj "crknil" avto, L pa se je že med vožnjo polila po svojem edinem puloverju :D Ko smo končno našle naš check in (kar na beneškem letališču ni ravno lahko), smo začele ugotavljati, ali smo pri rezervaciji kart obkljukale dodaten kovček (ki je mimogrede na pol prazen tehtal več kot 15 kg) in panično iskale potrditveni e-mail, ki ga je P na koncu le našla. Po uri čakanja smo se nato vkrcale na letalo in čez dve uri smo že stale na še večjem madridskem letališču, od koder smo letele v Lizbono, kjer smo se znašle uro kasneje. Ure smo prestavile za uro nazaj, naredile prvi obvezni selfie (na katerem sem videti kot črv) in se odpravile na lov za našim hostlom. A že takoj na podzemni nas je pričakalo neprijetno srečanje s čudnim sivolasim tipom, ki se je v portugalščini začel dreti na nas in nas, vsaj po njegovem izrazu na obrazu sodeč, preklel. Preklete po portugalsko smo še vedno na pol prestrašene, hitro našle naš hostel, ki je bil mimogrede čudovit! Edini problem je bil, da nam je, petim puncam, v sobi družbo delal Stefanio iz Kanade, ki smo ga "spoznale" ob treh zjutraj, ko se je vrnil domov. Preden smo se odpravile raziskovat ulice Lizbone, smo hitro skočile še pod tuš. Jaz sem za razliko od drugih zavila kar v moško kopalnico in v prepričanju, da so ostale tam, začela vpiti »Hello people!« Po vseh dogodivščinah tistega dne smo se odpravile še na večerjo in prvo sangrio (po novem najljubša pijača!), ki je v naslednjih dneh tekla v potokih (veliko pove že, da smo jo spile več kot brezalkoholne pijače).

Naslednje jutro smo se približno naspane odpeljale do stolpa Belem, kjer smo si privoščile sladoled in se vmes telepatsko prestavile v San Francisco, kjer smo si od blizu ogledale most Golden Gate. Ogledale smo si še Pedrau in se odpravile iskat drugi največji Ocenarium na svetu. A preden smo ga našle, smo prehodile ogromen nakupovalni center in si privoščile kos pizze v Pizza Hutu. A tudi Ocenariuma nismo zgrešile. Ogledale smo si malega Nema, prvič v življenju videle 2-tonsko ribo, ki je super ogabna in se skorajda sprehodile med simpatičnimi pingvini. Po ogledu smo se odpravile še na vožnjo z gondolo, od koder je bil dobro viden most Vasca da Game. Po vseh načrtovanih ogledih smo se nenačrtovano odpravile v center, kjer smo dobile zastonj shote in koktejle 2 za 1, ki so se nas kar hitro prijeli in nas spravili v prijetno, malce opito stanje, ki pa nas ni odvrnilo od tega, da bi se naslednje dopoldne odpravile na plažo.

Vreme v Lizboni nam ni bilo preveč naklonjeno, a na plaži nas je čakal sonce in 30 stopinj. Prvič sem se kopala v Atlantskem oceanu, a sonce je na nas pustilo posledice in v center smo se vrnile nekatere bolj, nekatere manj opečene. S sabo sem pametna, kot sem, vzela celo vrečo grozdja, ki se mi je seveda popolnoma segrelo (še vedno se sprašujem, kje je to grozdje, ker sem ga zadnji dan pač pustila v hostlu :D) 

Zvečer smo se odpravile do Miradoura, kjer smo imele razgled na celotno Lizbono, jaz pa sem bila naslednja za umazan pulover. In še danes ne vem, od kje je dobil svetlo rjave madeže. Večerjale smo v prijetnem baru, kjer smo spile ogromno sangrie, nato pa smo se s steklenico vina podružile še v common roomu našega hostla, kjer smo spoznale tri starejše Italijane, ki so nas prepričevali, naj se jim naslednji dan pridružimo na izletu v Sintro. A časa za to žal nismo imele, saj smo naslednji dan odšle iskat star predel mesta imenovan Alfama, kjer smo se sprehodile po "bolšjaku", si nakupile nekaj spominkov, popoldne pa smo se odpravile v šoping (kar pomeni nakupovanje gat v tezenisu in oblačila znamk Pull and Beer in Stradivarius). Zvečer smo šle poslušat Fado, najbolj tipično portugalsko glasbo, na večerji pa smo bile prepričane, da nas bodo ugrabili, saj smo se znašle v čudnem lokalu s samimi tipi, ki nas niso izpustili iz pred oči. Hitro smo se pobrale od tam in se odpravile še na zadnjo lizbonsko sangrio, nato pa nas je čakalo pakiranje, saj smo se naslednje jutro ob šestih z vlakom odpravile proti Portu.

Zjutraj smo se tako ob pol sedmih zjutraj že peljale proti Portu, kjer pa nas je tri ure kasneje pričakalo sivo in pusto vreme. Malce sitne in nenaspane smo si najprej privoščile zajtrk v središču mesta, nato pa smo se sprehodile po ulicah Porta in priklicale lepo vreme. Po hitrem skoku do hostla, kjer smo se končno prijavile, smo se odpravile na vožnjo z gondolo, ki nam je odprla prečudovit razgled na celoten Porto. Ob nakupu karte smo dobile še zastonj pokušino vina, ki je v Portu seveda ne smeš zavrniti :D Najbolj zanimiva in ob enem najbolj nadležna stvar v Portu pa je bila več skupin ljudi, oblečenih v enake rumene majice, ki so sprehajali po mestu in zraven peli in se drli. Ob njih so v črne deke zaviti hodili starejši člani, vse skupaj pa je hudo spominjalo na Harryja Potterja. Cela sitna sem vztrajala, da hočem vedeti, kaj se dogaja in odrešil me je neki vodič, ki je v angleščini razložil, da je to sprejem brucev na fakulteto, vsi v črnih dekah, pa so bili študentje višjih letnikov.

Naslednji dan smo se sprehodile mimo Univerze v Portu (ugani, kje bom preživela svojo Erasmus izmenjavo ;)), šle še na eno pokušino vina, ki se nas je mogoče celo malce preveč prijelo, si privoščile malce bolj konkreten obrok in se cel dan fizično in psihično pripravljale na to, da bomo celo noč pokonci, saj smo imele let v Madrid ob šestih zjutraj.

Ko smo vse spakirale in se ob polnoči že odpravile do letališča, smo naredile še zadnjo polaroidno fotografijo in se odpravile proti Madridu.

Cel čas potovanja so se nam dogajale prigode, zaradi katerih, smo bile že na robu prepira, a smo se raje smejale. V vseh dvanajstih dneh smo izvedele vse o defikacijskih navadah ene druge, U je imela takšne probleme, da nam je na podzemni ušla, L je od preveč smeha zmočila hlače, vsako opazko in nejevero pa smo kar hitro podkrepile z besedno zvezo Dej ne jebi ali pa A ti mene jebeš v glavo? :D A naše dogodivščine se niso zaključile v Portu, ampak so se nadaljevale že naslednji dan v Madridu, ko smo bile celo noč pokonci.

PROXIMA PARAGEM : NASLEDNJA POSTAJA --> MADRID!

Tista vsakoletna objava ob koncu poletja :P

Ko te mati vpraša, če je tvoj blog umrl, pa veš, da je res skrajni čas za novo objavo. :D
V zadnjem času se je dogajalo toliko stvari, da časa za pisanje bloga enostavno ni bilo. In ker imam navado, da vsako leto po koncu počitnic napišem povzetek celotnega poletja, naj bo ta objava posvečena temu. Seveda pa pride tudi potopis o Španiji in Portugalski, najbrž tam nekje v začetku pomladi (hec upam, da mi do konca meseca uspe strniti 12 dni v dva približno ne predolga bloga :P)

Vsi tisti, ki spremljate moj blog, veste, da se je letošnje poletje začelo bolj kot ne bedno. Ampak kot pravi rek, za dežjem vedno posije sonce. In ja tudi takšne bedne, žalostne in srce parajoče izkušnje se morajo zgoditi že zato, ker v življenju ne moremo imeti samo lepih stvari, iz vsake nove izkušnje, pa se lahko  nekaj novega naučimo. In to poletje sem se naučila veliko.

Julij in avgust sem tako kot dve leti prej preživela na bližnjem OMV-ju, kjer sem zaslužila nekaj denarja, na novo sem se priključila ekipi TEDxLjubljana, s katero smo že pripravili manjši dogodek, večji pa je tik pred vrati, delala prakso na Gorenjskem glasu, začela pisati za časopis Polyanec in izpeljala prvi PR za koncert Siddharte. Čistih brezsrkbnih počitnic skorajda nisem imela, ker sem vsak dan preživet na morju visela na mailu, ki se mu nisem mogla izogniti niti na popotovanju po Portugalski in Španiji. Prave počitnice se mi najbrž obetajo tam nekje julija naslednje leto. :P Ne saj se hecam, rada počnem ogromno stvari, pa čeprav grem s svojim jamranjem in pritoževanjem vsem na živce. A življenje brez kaosa zame nekako ni mogoče.

Poletje je tako kot vsako poprej minilo prehitro, ja tudi vsega kar sem si zadala nisem naredila (ups, en izpit mi je ostal še za januar) in ko pogledam svoj planer in kaj vse me čaka v prvem semestru, bi najraje vse pustila in pobegnila na drug konec sveta. Ampak ja tako je, če ne moreš biti pri miru in če si tako pameten, da misliš, da se najlažje učiš v zimskem semestru.
Dva dni nazaj sem dala ven tudi dva modrostna zoba, kar ni prijetna izkušnja, tako da če to pri vas ni nujno, tega ne počet! In sedaj sem že tretji dan doma in samo čakam, da se vrnem nazaj v dnevno rutino, ker ugotavljam, da se vse serije ne televiziji že ponavljajo.

Te počitnice so bile ene boljših v zadnjih letih zaradi vsega kar se je zgodilo, predvsem pa sem se naučila veliko novega. Enostavno sem ugotovila, da je življenje prekratko, da bi živela tako kot hočejo drugi, da bi pustila ljudem, da hodijo po meni in da če meni tako paše, bom imela milijon stvari, nekako jih bom že tako uredila, da bo na koncu volk sit in koza cela. Naučila sem se tudi, da nikoli ne bom všeč vsem in da nikoli ne bom morala vsem ustreči, ter da nekateri ljudje nimajo kaj iskati v mojem življenju. Tisti, ki hočejo pa si bodo vzeli čas, ker če si ga lahko jaz, si ga lahko tudi oni. Predvsem pa to, da se ne bom več opravičevala za svoja dejanja.

Ja poletja je konec (moja notranjost in zunanjost se temu upirata, ker ne tega še nisem dojela) in čas je za nove izzive, izkušnje, ljudi, ovire in dogodivščine, ki mi jih bo prineslo življenje. Teli štirje meseci bodo naporni, ampak mislim, da tudi zanimivi in zabavni, saj življenje je lahko  fletno, če začneš nanj gledati skozi pozitivne oči. ;)

C'est la vie

Draga 30 - letna Klavdija.

Pred kratkim je ena mojih zelo dobrih prijateljic napisala blog 12-letni sebi. Sama pa sem se odločila, da ga napišem 30-letni sebi, da bom čez 9 let odprla to in ugotovila, ali sem naredila, vse kar sem načrtovala in da se bom (najbrž) pošteno nasmejala. :D

Draga 30- letna Klavdija!

Ko si pisala ta blog si bila v takšni malce nenavadni fazi. Stara več kot 21 let, a večino časa si imela občutek, da si še vedno naivna 17- letnica, ki vidi svet skozi rožnata očala.
Navdušena nad vsako stvarjo, ki se ti je zgodila, malce zmedena, vedno nekje na pol na tleh in na pol nad oblaki in prepričana, da se vsaka dobra stvar povrne. Ter da se iz vsake stvari nekaj naučimo in da se vse zgodi z razlogom. Prepričana, da so glavna stvar v življenju prijatelji, ki ti stojijo ob strani in da vsak naporen dan lahko popravi košček čokolade in dretje najljubše pesmi. Zaljubljena v življenju in z veliko željo po življenju nekje ob morju.

Upam, da si v zadnjih devetih letih storila vse, kar si načrtovala, obiskala kraje, ki si jih želela, obdržala vse prave prijatelje in pustila za sabo tiste, ki te niso bili vredni in prebolela vsa zlomljena srca (upam, da jih je bilo čim manj).



Upam, da si še vedno zaljubljena v življenje in da počneš tisto, kar te veseli. Da nisi pozabila peti in da si se naučila reči ne.
Pa da si končno obiskala sanjske Tenerife ali se mogoče celo preselila tja :D Da še vedno pišeš, pa četudi samo zase, ali pa se s tem mogoče preživljaš.

Da si preživela vse grozne dni in tedne, ki so se zgodili, se učila iz svojih napak in vedno ostala zvesta sama sebi. Se naučila postaviti zase. In nisi prekinila stikov s svojo družino, ampak greš z veseljem na vsako praznovanje, ki jih je mogoče še vedno ogromno.

Da si še vedno rada vzameš čas za branje pa četudi za tiste tipične butaste ženske romane, ob katerih si si krepila besedni zaklad in da si storila vseh 10 stvari, ki si si jih zastavila pred 30. rojstnim dnem. Če nisi, to naredi sedaj.



Mogoče si poročena (tisti, s katerim si, je moral biti res poseben, saj si vedno govorila, da se ne boš poročila :P) ali imaš že otroke. Ali pa tudi ne. V vsakem primeru je v redu. :D

Pa da si še vedno malo nora, zasanjana, sitna, ambiciozna, težko pri miru in večino časa nasmejana.

Predvsem pa upam, da živiš življenje in se še vedno držiš načela, da nismo tukaj samo zato, da smo, ampak da živimo. In da na koncu najbolj obžalujemo stvari, ki jih nikoli nismo naredili.

Zato upam, da si skočila s padalom, šla na bungee jumping, se naučila surfati in tistemu fantu, ki ti že par let ne gre iz glave, končno povedala, kaj čutiš ;)

Rada te imam,

21- letna Klavdija <3

p.s. Med pisanjem tega bloga si poslušala Olly Murs ft. Demi Lovato - UP.

Zakaj sebe ne postavimo na prvo mesto?

Pred kratkim sem začela gledati serijo z naslovom Chasing Life. Serija govori o 24-letni novinarki April, ki ugotovi, da ima levkemijo. Gledanje me ob enem navdaja z depresijo, ob enem pa me neizmerno veseli. Z depresijo zato, ker mi je grozno, da tako mlada oseba zboli in daje mi vedeti, da se nam življenje lahko spremeni v sekundi. In z veseljem zato, ker mi je tako dobro gledati, da se odloči, da se bo borila in preživela ter vzame stvari v svoje roke. Neha gledati na druge in se začne posvečati izključno sebi. In to mi je dalo misliti. Zakaj ljudje začnemo gledati nase, delati vse kar smo si vedno želeli in uživati življenje šele, ko se nam nekaj zgodi? Zakaj ne počnemo tega od prvega dne, ko se zavedamo samih sebe?

Tudi sama vedno bolj ugotavljam, da vedno druge postavim na prvo mesto, nase pa večkrat pozabim. In tega sem sita. Sita sem, da me ljudje stalno sprašujejo, zakaj počnem to, zakaj počnem ono in se vedno opravičujem za svoja dejanja, svoje besede, skoraj za svoje misli. Ni življenje prekratko, da bi se ves čas ozirali na druge? Da bi ves čas razmišljali, kaj drugi mislijo o nas in če se bomo komu s čimer koli zamerili? Zakaj enostavno ne moremo živeti tako,kot nam paše? Seveda v takšnih mejah, da ne prizadenemo ljudi, ki jih imamo radi, a še vedno tako kot se nam zdi najbolj prav?

Zakaj ljudje ne znamo komunicirati?

"Živjo, kako si?" "Hej, v redu sem, pa ti?" "Super sem."
V zadnjem času vedno bolj ugotavljam, da ljudje ne znamo komunicirati. Povemo tisto, kar se sliši najlažje in se nam v tistem trenutku zdi najbolj primerno. Zelo redko kdo bo povedal, kako se počuti, kaj se mu dogaja, saj se nam zdi, da ljudi tega ne zanima, ali pa nas je strah, kako se bo oseba, s katero govorimo, odzvala.

Zakaj smo taki? Zakaj ne moremo biti iskreni, povedati, kaj si mislimo, kaj hočemo, kaj si mislimo v tistem trenutku? Zato, ker nas je strah. Vsaj mene. Ker me je strah, da se bo oseba prestrašila, bila jezna name, se skregala z mano, ker me je strah zavrnitve.

Kako lažje bi bilo življenje, če bi ljudem povedali, točno to kar mislimo. Vsa razmerja bi lažje potekala, ljudje bi vedeli, kaj hočemo od njih in mi bi vedeli, kaj oni hočejo od nas. Ne bi bilo vse precej bolj enostavno? A ne, ljudje smo  butasta vrsta, ki jo je preveč strah vsake stvari, da bi karkoli naredila. Pa četudi moramo samo odpreti usta in izgovoriti nekaj besed.

In najhuje je, ko ugotoviš, da študiraš komunikologijo in si zgovorna oseba, a vseeno v večini primerov pogrneš pri komunikaciji. Ni to hudo ironično? Že dve leti se na faksu učim, kako se pravilno komunicira, kaj je komunikacija, kaj je komunikacijski šum,  a ko pride do komuniciranja v resničnem življenju, ne znam pravilno komunicirati. Govorim o nepomembnih zadevah, vsakodnevnih opravkih, ne povem pa nič osebnega ali globokega. Pa nisem edina, to je pogost pojav predvsem nas Slovencev. In teh stvari nisem dojela, dokler mi nekdo ni rekel, da ne povem nič osebnega. In sem začela razmišljati zakaj. Zato, ker me je strah, da če bom nekomu povedala nekaj osebnega, bom prizadeta ali zavrnjena, ali da me bo oseba zaradi tega videla drugače. Ne znam povedati, kaj  mislim, se postaviti zase in reči ne. In to moje življenje dela hudo zakomplicirano in občasno prav trapasto. In tega se ne grem več!

Ne bi bilo zabavno in zanimivo biti en teden popolnoma iskren z vsako osebo, ji povedati točno to, kar misliš v tistem trenutku? Naj to naredi tisti, ki si upa ;)

Ne rabim, ampak hočem!

Stara sem 21 let in nisem še bila v resni zvezi. Ob tem bi nekaj ljudi najverjetneje kar zazijalo, nekaj pa bi se brez problema poistovetilo z mano. Tisti, ki me ne poznate preveč dobro, ste sedaj pomislili, da se že celo življenje spuščam v nekaj neresnega, a resnica je, da na tem področju na splošno nimam preveč izkušenj. In po pravici povedano me do pred kratkim to sploh ni preveč motilo. Dokler nisem začela razmišljati, da je toliko ljudi moje starosti, ki so že nekaj let v zvezi, nekateri imajo celo že otroke!!, sama pa na tem področju precej zaostajam. Ne sekiram se, da nimam istega fanta od 15 leta, to je predvsem domena moje družine, a sedaj sem dovolj zrela in stara, da vem, kaj hočem.

Sem oseba, ki ne verjame nekim idealom popolne ljubezni in se zavedam tega, da se pari lahko razidejo po parih mesecih, dveh letih pa tudi po dvajsetih letih. Ne pravim, da se to nujno zgodi, se pa dogaja. Tudi nisem pristaš pocukrane, romantične ljubezni, ki jo vidimo v romanih Nicholasa Sparksa in nisem preveč prepričana v to, če res za vsako osebo obstaja samo ena oseba. Vem pa nekaj. Da hočem resno zvezo. Nočem nekih kratkih flingov, ko ne veš, a bo ali ne bo, ampak hočem zvezo.  Razumem, da to vedno ne uspe, ker ugotoviš, da si si z nekom preveč različen, ali da pač enostavno nista za skupaj. In kljub temu, da so odnosi v današnjih časih popolnoma drugačni kot v času naših staršev, še vedno to hočem. 

Do sedaj sem bila prepričana, da mi nič ne manjka, če sem sama. In še vedno vem, da ne potrebujem fanta. Ga pa hočem. Sama sebi sem zadosti, ne rabim nekoga, ki bo delal stvari namesto mene in skrbel zame, vse to lahko počnem sama. Niti se ne strinjam s trditvijo, da si izpopolnjen šele, ko si z drugo osebo in da sam ne moreš delovati. A manjka mi tisti občutek, da te ima nekdo rad in bi vse naredil zate in seveda tudi ti zanj. Oseba, ki jo lahko pokličeš sredi noči, ki ti stoji ob strani, ko gre vse narobe in te ima preprosto rada. Nekdo, kateremu lahko zaupaš vse o sebi in se ne bo prestrašil in ušel. Seveda se zavedam, da so v odnosu tudi slabe stvari in da noben odnos ni popoln in da si greš s partnerjem lahko večkrat na živce. Ampak vse to hočem. In seveda ne trdim, da ko bom nekoč prišla do tega, da mi bo všeč, a vseeno še vedno to hočem.

Hočem nekoga, ki mi bo stal ob strani in jaz njemu, prenašal moje jamranje in preveč govorjenja in to da se sekiram zaradi vsake najmanjše malenkosti. Seveda vse to lahko on pričakuje v zameno. Da si zaljubljen v osebo, kljub njenim napakam oz. so ti te napake na osebi najbolj všeč. Hočem nekoga, ki bo razumel, da rabim svoj prostor in čas zase, da delam stvari, ki me veselijo in me pri tem podpira. Da me pusti iti ven s prijatelji in da nama ni treba viseti skupaj 24/7, ker enostavno za to nimam časa. In da vse to lahko seveda pričakuje v zameno. Ne rabim nekoga, ki mi bo stalno težil, zakaj nimam časa in ne rabim milijon slik na Facebooku. Samo nekoga, ki me razume in hoče biti z mano ter jaz z njim.

Tako da če kdo pozna simpatičnega fanta, ki bo prenašal 21 - letno punco, ki preveč govori, marsikdaj izusti napačno stvar ob napačnem trenutku, je sitna, se trudi biti sarkastična pa ji ne uspeva najbolje in ja preveč govori, naj mu pove, da ga iščem. In še vedno upam, da ga nekoč (upam, da ne šele čez nekaj let) najdem.

Been busy lately

"Moja življenjska želja so bili trije otroci, mož in hiša." Sanje moje matere. Ki je vse to dobila. Hišo ima, moža, ki ji pomaga doma, namesto treh pa dva otroka, ki sta zagotovo dovolj. Če bi mene nekdo vprašal pred nekaj časa, kaj so moje sanje, bi odgovorila, da si želim postati novinarka, ki se ne bo poročila, otroci pa bodo mogoče prišli potem nekje po 30. letu. Pa da razjasnim, to da se nočem poročiti, ne pomeni, da hočem biti sama celo življenje, samo ni mi do poroke.

In moje sanje so še vedno zelo podobne. Mogoče ne bom ravno novinarka, zagotovo pa si želim delati v medijih, oz. nekaj povezanega s komuniciranjem. Kaj točno, bomo videli čez nekaj časa. Zaenkrat bom združevala piar, organiziranje in novinarstvo, kam me bo pot pripeljala čez 10 let, pa je odvisno od različnih okoliščin. Vem le, da si želim, da bi videla čim več sveta, si ustvarila kariero in predvsem uživala v tem, kar počnem ter bila obkrožena z ljudmi, ki mi stojijo ob strani in seveda jaz njim. 

Še vedno nisem popolnoma v redu, saj je težko čez noč popolnoma prekiniti stike z nekom, vendar se počasi postavljam nazaj, iščem nove priložnosti in delam načrte za prihodnost. In spet sem si naložila preveč dela. V čemer uživam. Končno se je moja motivacija vrnila in kar malo se že veselim začetka študijskega leta,  čeprav so se počitnice komaj dobro pričele. A tudi med počitnicami je in še bo pestro. Poleg počitniškega dela sem se pridružila organizacijski ekipi TEDxLjubljana, kjer  bom skrbela za piar in promocijo, kar me obenem noro veseli, a tudi hudo straši. Začela sem tudi s prakso na Gorenjskem glasu, kjer me trenutno čaka pisanje treh prispevkov.  Aja in ravno danes sem izvedela, da sem postala tutorka študentka na naši smeri v letošnjem študijskem letu. Nove izkušnje, novi ljudje in stalno v dogajanju. To je tisto, kar dela moje dneve zabavne in polne. Pa seveda prijatelji, ki mi stojijo ob strani in poslušajo moje težave, kar res cenim. Edina stvar, ki mi trenutno ni preveč všeč, je ta neznosna vročina. Vem, da sem komaj čakala poletje, ampak tole je res že malo noro. Čeprav smo res grozni, lani smo se pritoževali nad deževnim vremenom, letos jamramo nad vročino. Očitno res ne vemo, kaj hočemo. Kar ugotavljam na splošno za ljudi, da večina ne ve, kaj hoče v življenju. 

Ko se zaljubiš... In potem je kar naenkrat vsega konec.

"Nisem več zaljubljen vate," so besede, ki sem jih včeraj slišala prvič. Besede, ki jih žal ne želiš slišati od osebe, v katero ti si zaljubljen. Ki ti je všeč vse na njej, ki jo vidiš skozi rožnata očala. Ki ti je zadnja dva meseca po glavi hodila podnevi, pa občasno tudi ponoči. In ki mi  še nekaj časa ne bo dala miru.

Kako preboleti oz. pozabiti na nekoga, s komer si se vsak dan slišal, pogosto videl in ga imel preprosto rad? Pravijo, da čas pomaga. Če je to res, si želim, da bi se čas prevrtel za približno tri mesece v prihodnost, ko bom nanj imela samo še lep spomin in bom mogoče počasi pozabila, kako se je vse skupaj končalo. V tem trenutku pa bi ga raje prevrtela nazaj, ker si želim, da se nič od tega sploh ne bi zgodilo.

Prej ti je bil vsak poljub, vsaka beseda in vsak objem najlepši del dneva, sedaj me vsaka misel in vsak spomin skeli in mi zabada nož v srce. Dva dni ne delam drugega, kot jokam in najverjetneje vse okoli sebe spravljam že pošteno ob živce. Želim si samo spati, ker vsaj takrat ne razmišljam o tem. Pa ne morem. Življenje teče naprej.

Ampak kako biti jezen na nekoga, ki ni zaljubljen vate? Ne moremo se odločati, v koga se bomo zaljubili, ali kdo se bo zaljubil v nas. Želim si samo, da bi se enkrat tudi meni zgodilo, da bi bilo to čustvo obojestransko, da bi imela nekoga, ki bi me imel rad. Nočem nič drugega. Samo osebo, ki mi bo stala ob strani in me preprosto imela rada, takšno kot sem.

Najbolj pri vsem si želim, da bi bil kreten oz. nekdo, na katerega bi lahko zvrnila vso jezo in bolečino. Pa ni. Ko vidim, da mu je hudo in da mu je bilo težko to povedati. se počutim še slabše. Cenim, da mi je vse razložil, mi povedal stvari v obraz. In ker ga še vedno  zanima, če sem v redu in se ponudi, da se lahko  kadarkoli pogovorim z njim, je meni še huje. Ker vem, da je dobra oseba in da sem ga zgubila, čeprav ga v resnici nikoli nisem imela.

Edina želja, ki sem jo imela za letošnji rojstni dan, se mi ni uresničila. Očitno ne moremo imeti vsega, kar si želimo. Trenutno si želim samo, da bi lahko pozabila in se spomnila, samo lepih stvari.

In sem nazaj v svoji forever alone situaciji, v kateri očitno še najbolje delujem.

C'est la vie.

Summertime Sadness

Moj blog počiva že skoraj dva meseca. Še sama ne vem zakaj. Izgovor bi lahko bil preveč dela za faks, nimam časa, nimam želje po pisanju, imam pisateljsko blokado ali pač nimam nič za povedati. Noben od teh izgovorov ni pravi, pravi je da se mi ne da. Ne da se mi odpret računalnika in vsake nekaj dni napisati par vrstic.  Evo to je pravi izgovor.
Zadnja dva meseca sta bila ... VSE. Nora, zabavna, lepa, delavna, ob enem pa tudi žalostna, naporna, sitna in vse ostalo.
Tistih nekaj, ki vas bo prebralo ta blog, bo najverjetneje mislilo, da iščem pozornost ali, da se vam želim smilit. Nočem ne enega ne drugega, samo nekam moram zapisati misli, ki se mi v zadnjem času prepletajo po glavi.
V zadnjem času vedno bolj razmišljam, da ne spadam nikamor. Da ne spadam na študij novinarstva, da ne spadam v svojo družino, da ljudi v resnici ne zanima, kaj jim hočem povedati, da ne spadam v to državo, da enostavno ne spadam v svojo kožo in da nisem dovolj dobra. Da stvari, ki sem si jih želela še ne malo časa nazaj, niso več tisto, kar hočem. V letošnjem študijskem letu sem ugotovila, da sem oseba, ki uživa v tem, da vedno nekaj počne, skače sem in tja in da se ne boji izzivov in novih stvari. Več tega, boljše volje sem. Da obožujem kaos in stalno dogajanje, vmes pa na vsake toliko časa dan, ko lahko dam vse štiri od sebe. Dobila sem že vprašanja, če moj dan traja 38 ur in sem se samo smejala in rekla, da ne in da poznam ogromno oseb, ki počnejo precej več kot jaz, čeprav se občasno sprašujem, kako jim vse uspe. V drugem semestru se je dogajalo toliko stvari, v katerih sem uživala, vedno manj pa uživam ob spoznanju, da mogoče moja izbira faksa le ni bila tisto, kar hočem početi. Novinarka si želim postati že zadnjih nekaj let, to vedo vsi, ki me poznajo pa tudi tisti, ki me ne. Sem zgovorna, rada pišem, komunikacija je moj najmanjši problem. A vedno bolj se mi zdi, da ne sodim v novinarske vode. Pa tudi če, to zagotovo ni edina stvar, ki bi jo rada počela. Zdi se mi, da je življenje prekratko, da bi počela samo eno stvar. Rada bi več, rada bi počela vse in še več. Vedno sem se imela za osebo, ki namesto, da čaka na stvari, poskrbi ,da se te zgodijo. Ki najde v vsaki stvari, nekaj dobrega, ki uživa v tem, da vedno nekaj počne. In ki govori, da bo nekaj naredila in to res naredi. Ampak ne več. Enostavno tega ne delam več. Rada bi počela toliko stvari, pa se mi zdi, da nikamor ne bom prišla, da ne bom nič dosegla in ta strah me očitno zadržuje, da bi stvari dosegla. Pogrešam sebe. Pogrešam to, da tudi, če se mi nekam ni dalo iti, sem vseeno šla. Naredila vse stvari do roka, se potrudila in se videla kot nekdo, ki bo sam poskrbel za vse, kar želi. Osebo, ki je sanjala o stvareh in si teh sanj ni pustila vzeti.
Zadnjič mi je nekdo rekel, da se mu zadnje čase zdim žalostna. In šele takrat sem ugotovila, da sem žalostna. Žalostna, ker se mi zdi, da nikamor ne sodim, da si ne upam povedati stvari in žalostna, ker namesto, da bi se veselila poletja, razmišljam le o tem, da ga bo tako ali tako prehitro konec. Žalostna, ker se mi ne da delati stvari. Žalostna, ker negativno razmišljam in  se sekiram zaradi nepomembnih stvari in žalostna, ker s svojo negativnostjo uničim stvari. Predvsem pa zato, ker namesto, da bi uživala v trenutku, preveč razmišljam, kdaj se bo vse lepo končalo. Mogoče je kriv samo naporen semester in rabim nekaj časa, da se vrnem nazaj, ali pa je čas da  dvignem svojo rit in začnem ponovno početi stvari, ki me veselijo.

On repeat: Flash light

DOLCE FAR NIENTE

Tale blogec pišem v kopalkah, zleknjena na ležalniku s koktejlom v rokah, v senci košatega drevesa. Hahah, ne nisem se preselila na Kanarske otoke, v resnici visim pred našo prikolico v Ankaranu oblečena v dolge hlače in parko. Ja realnost je pač kruta. :D Ko to berete pa že najverjetnje sedim pri statistiki in se sprašujem, kje so poletne pocitnice ...Tokrat za spremembo malce bolj potopisni blog, ki vas bo popeljal po čudovitih Firencah, na katere sem čakala ze kar nekaj časa, še bolj pa od takrat, ko sem prebrala Inferno (Dan Brown), ki se dogaja v Firencah. :D

Na pot smo se odpravili iz petka na soboto ponoči. V petek me je čakalo še nekaj obveznosti, pa seveda pakiranje in zadnje priprave pred odhodom. Osebno izkaznico imam, denar tudi, zdravstvene kartice bolje da ne pozabim vzeti glede na mojo štorasto preteklost. :D Okoli enajstih sem se zaključevala blog, ko je na vrata pozvonila P, ki je do treh zjutraj počakala pri meni. Po dveh hudo kratkih urah spanca smo se ob treh zjutraj vsi skupaj s kovčki sprehodili čez mesto in z glasnim ropotanjem najbrž tudi polovico zbudili. In smo šli. S taksijem do Ljubljane, z go optijem do Trsta, od tam naprej pa z vlakom do Benetk, prestop za vlak v Bologno pa še en prestop na vlak za Firence. In ob enajstih smo končno stali v središču tega čudovitega italjanskega mesta. In že takoj na začetku nas je čakal problem. Kje najti naš hostel? Je nekje v središču mesta, v blizini Duoma. Hm ... in po enournem letanju sem in tja, smo ga končno najdli. Kjer pa nas je čakal hladen tuš, saj se nam je zdelo, da smo pristali v samostanu. Majhna sobica, slabo popleskana, skupno stranišče, ja hostel je bil primeren ceni. A vseeno v središču mesta, tako da smo v petih dneh vse prehodili peš.

Ker smo bili po neprespani noči hudo utrujeni, smo popadali v pojstle in si najprej privoščili okrepčilen popoldanski spanec. Potem pa hitro v raziskovanje mesta. Najprej smo si ogledali Dantejevo cerkev, v kateri nesrečni zaljubljenci puscajo pisma Dantejevi ljubljeni Beatrice. Pa sprehod čez veličastni Ponte Vecchio, kjer smo se predvsem poskušali izogniti gruči turistov, od tam pa smo kar hodili v neznano in se kar naenkrat znašli na vrhu hriba, kjer je potekala razstava Human, raztezal pa se je tudi čudovit pogled čez celotno mestno jedro. Po posnetih  tisočih fotografijah smo si  privoščili okrepčilno večerjo, zame so bili na meniju  špageti carbonara, potem pa smo se kar hitro vrnili v hostel in se dobro naspali.

Naslednje jutro se je, vsaj zame večno zaspanko, začelo precej zgodaj. Potem, ko smo končno  vsi prišli do kopalnice, je bil naš prvi postanek katderala Il duomo, kamor smo kot goreči verniki (beri neverniki :P) vstopili ravno med mašo in tako hitro kot smo prišli, tudi odšli. Nato smo se postavili v vrsto za stolp s 414-imi stopnicami, kjer smo kupili karte še za ogled krstnilnice, kupole in kripte pod katedralo. In se nato sprehodili po 414-ih stopnicah, kar se sliši precej lažje, kot v resnici je. A poplačani smo bili s super razgledom Firenc, ki pa se niso ravno bleščale v soncu, saj nas je večino časa spremljalo slabo vreme. Ko smo nato še enkrat prehodili 414 stopnic, smo se odpravili do Dantejeve hiše, kjer smo si ogledali Dantejevo masko (žal le repliko, pravo ima shranjeno Palazzo Vecchio) in pa seveda celotno Divino Comedio oz. po naše Božansko komedijo. Ogled ostalih znamenitosti, ki nam jih je dopuščala karta, smo  želeli prestaviti na naslednji dan, a smo se vseeno postavili v vrsto za ogled kupole, kjer nas je ponovno čakalo več 100 stopnic in ne noge nas niso nič bolele. Ko smo prispeli na vrh, smo bili v nekaj trenutkih skoraj popolnoma premočeni, saj se je ravno v času, ko smo čakali v vrsti, vlilo kot iz škafa. Zato smo si se vse na hitro ogledali in se po hitrem postopku odpravili jest. In jedli smo kaj drugega kot pico. Pravo italjansko pico, ki je tako majhna, da jo še jaz sama pojem. Po kosilu smo našli prijetno sladoledarnico, z niti ne tako visokimi cenami ( sladoled v Firencah po večini stane nad 3 evre), kjer je A, želel ubogemu prodajalcu povedati, da se ponavadi zafrkne pri izbiri hrane, in uporabil zanimivo izbiro besed ( rekel je I always fuck myself), kar nas je vse ostale spravilo v smeh še za nekaj ur. In smejanje se je nadaljevalo tudi v hostlu, kjer so bile v sosednji sobi Francozinje (ki jih nismo videli niti enkrat), ki so okoli enajstih tako močno potrkale na vrata ob postelji, da je P poletela po zraku, A pa je dokazal, da ima zelo močna pljuca. :D

Naslednje jutro smo najprej izkoristili karte, s katerimi smo končno vstopili v krstnilnico, v kateri je profesor Langdon v Infernu, našel Dantejevo masko in pa ogled kripte pod katedralo. Ker nas je večina  imela željo, da se odpravimo do Siene, smo se usedli na vlak, kjer pa so se pet minut pred prihodom pričele težave, saj smo ugotovili, da bi morali pred odhodom potrditi karte, ki jih seveda nismo. Kazen naj bi bila 40 evrov na osebo, a smo očitno le imeli malo sreče v nesreči in sta kazen plačala samo fanta, tako da nas je na enega prišlo več kot pol ceneje. V Sieni, ki mi je bila skoraj bolj všeč kot Firence, nas je pričakalo bolj slabo vreme, zato smo se na hitro sprehodili po okolici, se najedli (itak spet smo jedli pico) in si po polovični ceni (A ve kako ravnati z Italjankami :P) ogledali muzej mučilnih naprav, ki je moji malce detektivski duši, dal vedeti, da definitivno nisem primerna za preiskovalko umorov. :D Premočeni do kosti (vsaj jaz, ker se pač ne znam obuti deževnemu vremenu primerno -.-), smo se ob desetih zvečer vrnili v Firence, kjer sem na železniški postaji v zrak vrgla polovico postaje in A-ja do stropa, ko sem kihnila (okej ljudje očitno še kihnit ne smem).

Za predzadnji dan smo imeli že kupljene karte za galerijo Ufizzi, ki me ni pretirano navdušila, saj nisem preveč navdušena nad obdobjem sakralne umetnosti, najverjetnje pa je za mano prišla tudi utrujenost, ki se pri meni pojavi zaradi prezgodnjega vstajanja. Hm.. le kaj bom naredila drug teden? In kot da ne prikličem že dovolj nesreče, mi je bankomat vzel kartico in ostala sem skoraj brez denarja. Tisto kar mi je ostalo pa sem zapravila za ne preveč dober cheesbuger in za nakupovanje v kikotu, ki je za nas punce raj na zemlji. :D Popoldne smo seveda poiskali še eno razgledno točko, kjer smo ponovno posneli tisoč petsto fotografij.

Zadnji dan smo vse spakirali, kovčke pustili na železniški postaji, nato pa smo se odpravili do Palace Pitti, kjer so nas najbolj zanimali vrtovi Boboli, kjer sta se Langdon in Siena skrivala pred policaji. Boboli vrtovi so res čudoviti in tudi ogromni, saj se lahko kar hitro izgubiš v neskončnem labirintu dreves in čudovite pokrajine. Tudi vreme nam je bilo zadnji dan naklonjeno. Na koncu smo si privoščili še kosilo, in ne tokrat ni bila pica, ampak špageti s paradižnikovo omako hahha. Ja italijanske hrane smo se najdeli za naslednjih nekaj let. :P Ura je bila kmalu šest in pred nami je bila pet urna vožnja z vlakom, kjer sem bila jezna predvsem na slušalke, ki mi niso hotele delati. Konec dober, vse dobro. Ob enih zjutraj smo bili v Ljubljani, ob pol dveh pa sem že lezala v topli postelji in sanjala o našem naslednjem potovanju. Ki bo mogoče že jeseni, če bom poleti dovolj delala. A o tem več naslednjič :P 

Po zelo dolgem času sem nazaj. In spet grem. :D

In ja Klavdija je ostala od mrtvih. Če se lahko tako izrazim. Ali pa moj blog je šel na dopust. Ne nimam izgovora. Nekako res nisem imela popolnoma čisto nič časa. Če sem ga imela že pet minut, pa ni bilo navdiha. Od zadnje objave je C'est la vie praznoval tri leta, bila sem na Fashion weeku, na festivalu čokolade, novinarke smo končno skupaj zažurale, izpeljali pa smo tudi TEDxFDV, semester se počasi približuje koncu in jutri se začnejo še zadnje počitnice pred koncem faksa. In veste kaj si želim? Da bi jih lahko podaljšala v celoten maj. Ker me maja čaka tisoč petsto in ena obveznost in najbrž bo moj blog ponovno izginil z obličja zemlje.
Že samo ta teden je bil povsem nor. Faks, sestanki, španščina, okrogla miza in seveda največji dogodek TEDxFDV, na katerega smo se pripravljali tri mesece. In po počitnicah sledita še dva. Kjer sicer nisem v organizacijski ekipi, tokrat bom samo obiskovalka in ta sprememba mi je celo všeč. Začela sem tudi z izzivom 100HappyDays na Instagramu, jutri pa potujem v Firence. Ja, letošnje leto bo očitno polno tedx govorov, potovanj ( septembra me čakata Portugalska in Španija!) in muzikalov. 23.5. k nam na grad prihaja Cvetje v jeseni, v MGL abonmaju me čakajo še Neki novi tipi ( priredba muzikla Beatlov), v Križankah pa je konec avgusta Mamma Mia. In tako bodo združene meni najljubše stvari. Še bolje pa je to, da se približuje poletje! Ja še par dni in konec bo aprila in gremo v maj, ki je prvi od mojih najljubših mesecev.
Sedaj pa še hitro spakiram do konca, zaspim za kakšno urco, potem pa novim dogodivščinam naproti. ;) Slikce lahko spremljate na Instagramu ali Facebooku, ko pridem domov pa dobite potopisni blog. Če me  delo za faks in ostale obveznosti ne bodo  pokopale. ;)

Najboljša TEDxFDV ekipa

TEDxFDV 2015

Ležeren dan na faksu

Festival čokolade

Fashion week

Žur novinark

Liebster Award

Hej, hej! Leto je naokoli in čas je za Liebster Award! Hvala Evi iz FASHION N' FRECKLES za nominacijo in se opravičujem, ker tako pozno odgovarjam, ampak res ni časa. :/

Sama nominiram THROUGH MY EYES in DAINTE.


Odgovori na na Evina vprašanja:

Katero hrano ali pijačo, veš, da morala pojesti oz. popiti v manjših količinah, ampak to enostavno ne gre?

Težko vprašanje, ker je več takih pijač. Fanta, cocacola, sokovi...

Najljubša spletna stran za naročanje kozmetike, oblačil...?

V zadnjem času vedno več nakupujem na spletu in lahko rečem, da definitvno Aliexpress, pa tudi Ebay in Etsy. :)

Najljubši moto ali verz?

C'est la vie -- Takšno je življenje, ali preprosto Shit happens ;)

Katero eksotično žival bi imela doma, če bi lahko?

Pingvina!!

Katera je tvoja največja fobija? 

Strah pred pajki in strah pred neizživetim življenjem.

Zadnja pesem s katero si obsedena?

Že zadnjih nekaj mesecev sem povsem obsedena s pesmijo I Lived skupine OneRepublic, ki mi kar ne gre iz glave, saj se mi zdi, da zelo dobro opisuje, kako bi ljudje morali živeti svoje življenje.

Tri lastnosti, ki tebe naredijo tebe?

Prva je zagotovo govorjenje, sanjarjenje z odprtimi očmi in to da vedno nekaj počnem, sem težko pri miru :D

Katera je tvoja slaba razvada?

Da vse stvari počnem v zadnjem trenutku in potem sem cela živčna, če mi bo uspelo. :/

Najljubši modni dodatek?

Trenutno so moj najljubši dodatek moji kratki lasje. Mogoče malce čuden odgovor, ampak ne nosim zelo veliko nakita in se dobro počutim z lepo frizuro. V zadnjem času pa tudi razne statement ogrlice.

Pes ali mačka?

Odvisno od dneva, včasih so mi bolj všeč mačke, drugič pa psi. :D

Moja vprašanja:

Zadnja knjiga, ki si jo prebrala, nosi naslov?

Če bi bila lahko en dan nekdo drug, kdo bi bila?

Zadela si na loteriji, kaj bi naredila z denarjem?

Če bi lahko živela kjerkoli, bi to bilo ...

Zadnja stvar, ki jo narediš, preden greš spat?

Najljubša risanka iz otroštva?

Kaj bi spremenila na sebi, če bi lahko?

Kaj ti pomeni družina?

Najljubša hrana?

Česa si želiš najbolj na svetu?

22

Pa naj bo tole še zadnji blog v tem kratkem februarju, ki naj bi minil bolj kot ne v znamenju učenja, ampak po pravici povedano bolj ni. Trije izpiti pod streho, rezultate zadnjega še čakam in ne dočakam, čeprav sem skoraj 100% prepričana, da ga bom še enkrat ( in tudi zadnjič) pisala junija.
V ponedeljek se je začel nov semester s tem pa tudi cel kup novih obveznosti. Tako na faksu kot pri drugih stvareh. Čaka me sedem predmetov ( brez izpita iz prvega semestra), vendar samo pri dveh ali celo enem izpit. Bo pa zato semester toliko bolj nor, ker bo ogromno sprotnega dela, ki mi je sicer ljubše kot učenje, a res ne vem kako bo to šlo skupaj z mojimi desetimi + dejavnostmi. Ampak cilj je vse narediti čimprej in ob tem kar se da, uživati. Od pisanja reportaž, komentarjev, pripravljanja radijske reportaže, delanja statistične naloge (tega me je najbolj strah), bo semester več kot zanimiv. ;)
V mislih pa imam tudi že nekaj novih projektov, dogodkov in načrtov, ki upam, da se razvijejo po pričakovanjih. Sem namreč človek, ki se v nekaj zapiči, je zato pripravljen marsikaj narediti in upa na najboljše, vendar imam v sebi vedno tisti majhen glasek, ki me drži na realnih tleh in mi govori, kaj pa če ne uspe? Ostali pravijo naj ne bom tako negativna, sama pa pravim, da pač nočem biti prevelik optimist, saj se mi zdi, da lažje preživim poraz, če nisem preveč prepričana, da mi bo nekaj uspelo, kot pa, če bi bila prepričana, da mi bo. Sanjam in močno upam, ob enem pa ostajam na realnih tleh in se zavedam, da pač vedno vse ne more biti kakor sem si zamislila.

Še pesem, ki mi trenutno ne gre iz glave: Taylor Swift - 22 Sicer mi nekaj malega še manjka do 22, ampak se pa nekako tako počutim. ;)

Pa nekaj slik iz zadnjih par dni

Primerno za dolge ponedeljke

Eddie si je zaslužil oskarja za vlogo v filmu Teorija vsega

Pobeg na obalo