Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi

Petek. Po osmih urah pouka in eni uri in pol plesanja četvorke (which I totally love it), se z R odpraviva v Jesharno (kjer sem itak preživela četrt počitnic). Bi jedla, ne bi jedla, bi jedla.. In na koncu se odločim da ja. Naročim si kruhke s sirom (ki so mimogrede awesome), ki si jih razdelim s P.
Po druženju, smejanju in opravljanju (busted!) sem se odpravila domov, saj sem imela v načrtu, večer preživeti v kinu.
S P sva se zmenili, da se dobiva deset do osmih pred kinom, seveda pa A ne bi bil A, če se ne bi takoj prilepil zraven. ;) Pa sem kljub temu, da sem vedela, da mu film ne bo všeč privolila.

Dva človeka. Moški in ženska, ki živita en nasproti drugega in le redko zapustita svoje stanovanje. Ona je mlada arhitektka, ki trenutno dela kot dekoraterka izložb, on spletni oblikovalec. Film prikazuje njun vsakdan, poln banalnih in nepomembnih stvari, primanjkuje pa jima stika z realnim svetom. Lahko bi rekli, da gre za problem sodobnega človeka, ki večino svojega časa preživi zaprt za štirimi stenami in svoj čas preživlja v virtualnem svetu. Med filmom opazimo, da sta si osebi izredno podobni in kaj hitro ugotovimo, da bosta na koncu skupaj. In sta. Brez vprašanj, brez drame, samo sta.

Meni je bil film super, čeprav običajno ne gledam te vrste filmov, edina moteča stvar je bila prevelika predvidljivost konca. Tako sem preživela zanimiv začetek konca tedna, A pa se je odločil, da gre naslednjič z mano v kino samo pod pogojem, da on izbere film.

To love and be loved.

http://www.youtube.com/watch?v=H7rhMqTQ4WI&feature=relmfu- C'est la vie. :)

Nova torbica in revija Grazia

Prstan z maturantskega izleta (Sarajevo)

Jesensko obarvani nohti

Blokec s citati

Vintage verižica

Prijatelja- Intouchables

Ker smo srednješolci in gimnazijci, 24. decembra doma, moramo ta dan nekako nadomestiti. Večina srednjih šol je ta dan nadomestila v soboto, seveda pa je bila naša šola ponovno izjema. V načrtu je bil športni dan, saj pouka zaradi prenove šole ne bi morali izpeljati. Pa na koncu tudi športnega dneva nismo imeli, saj nam je vreme pokvarilo načrte. Tako smo današnje popoldne preživeli v kinu in si ogledali francoski film Prijatelja. 

Zgodba o dveh popolnoma različnih ljudeh. Na eni strani revni prestopnik Driss, ki je zadnje pol leta preživel v zaporu, na drugi strani pa Phillipe, bogati tetraplegik, ki je najprej doživel nesrečo z jadralnim padalom, kasneje pa mu je še umrla žena. 

Tetraplegik in prestopnik. Na pogled dva popolnoma različna človeka, ki  postaneta najboljša prijatelja. Ko se mladi prestopnik Driss, prijavi na službo za negovalca, le zato, da bi dobil nadomestilo, bogati tetraplegik Phillipe takoj uvidi, da bo on prava oseba za to službo. Driss nad ponudbo, sprva ni navdušen, vendar se njuno znanstvo, kmalu razvije v pravo trdno prijateljstvo.

Phillipe pri Drissu ceni predvsem njegovo pragmatičnost in to, da ga jemlje kot sebi enako osebo in ne ravna z njim, kot z bolnim človekom. Film je zabaven, noro smešen in zelo poučen. Nauči nas, da osebe, ki nam po izgledu mogoče niso enake, ne smemo obravnavati, kot bolne, ampak jih moramo sprejeti, kot sebi enake.

Kje najdeš tetraplegika? Tam, kjer si ga pustil.

Priporočam ogled tega filma, saj te lahko nauči marsikaj novega o ljudeh in njihovih odnosih. 

C'est la vie.

...

Začetek oktobra. Prvi testi in prve ocene(boljše da jih ne bi bilo). Mimo je komaj en mesec šole, sama pa se že predajam melanholičnemu vzdušju, ki ga prinaša prihajajoča zima. Zakaj poletje vedno mine tako hitro? Zakaj ne more preprosto trajati celo leto?

Na splošno nimam nič proti jeseni, kot taki, moti me predvsem to, da za njo prihaja zima. Mrzla, siva, turobna zima. Edina stvar, ki se je veselim so novoletni prazniki. Pa ne daril, ampak božičnega vzdušja. Okrašenega mesta, lučk, neke čarobnosti, ki jo čutim v zraku in vere mlajših otrok v dobre može. Vsakič se spomnim, kako sem kot majhna punčka verjela, da Miklavž in Božiček res obstajata ( pa saj smo vsi).
Kako je bilo vse bolj preprosto ...


Saj vem, da mi zaenkrat še ni nič hudega, da tisto najhujše, šele pride in da bi morala sedaj uživati zadnja najstniška leta.
Ampak poleg pouka imam zraven še druge dejavnosti, pa seveda plesne vaje za maturantski ples, priprave na maturo in seveda še tri tisoč drugih stvari, ki jih moram postoriti. Vsi nas morijo in nam težijo s prihajajočo maturo, sama pa ne morem verjeti, da bo čez osem mesecev (in maturi!), konec srednješolskih let. Potem pa sledijo najdaljše počitnice v našem življenju... Jupi! Ampak kaj ko moram do takrat, preživeti, še dolgoooo zimo in maturo! ;)
In kot pravi moja mami: Slab začetek, dober konec!
Leto 2013. Številka 13 naj bi bila nesrečna številka. Ampak moj občutek (ki ponavadi ne laže) mi pravi, da bo leto čarobno, kot se za zadnji letnik seveda spodobi.
Naj bo 13 srečna številka! Bomo zmogli? Bomo ja!! :))


Za konec pa še ena pesmica: http://www.youtube.com/watch?v=wZf2tibPOV8&feature=related (spreglej film, pomembna je vsebina pesmi). ;))

Festival Stična mladih

Vsako leto, se tretjo soboto v septembru v Stični odvija festival Stična mladih, na katerem se ponavadi zbere od 5000 do 8000 mladih, z vseh koncev Slovenije.
Na začetku poteka program za dijake in študente, nato pa se mladi porazgubijo po delavnicah. Po delavnicah sledi kosilo, nato pa se vsi skupaj zberemo pri sv. maši, ki se kar precej razlikuje od tipične nedeljske maše. Preden zapustimo Stično, pa nas čaka še žur s Stična bendom.
Letos smo se zbrali ob 8. 15 in se polni pričakovanj odpeljali v Stično. Že takoj ob prihodu smo prejeli zapestnice, z letošnjim geslom, ki se glasi: Veselite se v Gospodu, zmer. Na osrednjem prireditvenem prostoru, smo lahko poslušali povzetek izpovedi nekdanjega londonskega gangsterja Johna Pridmora, nato pa so se začele delavnice. Kot vsako leto, se tudi letos nisem udeležila nobene, saj se z R rajši sprehajava in razgledujeva po Stični ter si seveda ogledava tudi kakšno igro nogometa.
Po času za kosilo je sledila sv. maša. Med samo mašo je veliko petja, igranja vlog, v celoti se maša povsem razlikuje od tipične nedeljske maše. Vsi tisti, ki ste že kdaj bili v Stični, veste, kako nor in super občutek je biti del množice, ki moli in prepeva. Maši seveda sledi še zabava s Stična bendom.
Ko si tako le en delček ogromne množice, s katero prepevaš in vpiješ, dojameš kaj je pomembno v življenju. Ko veš da si na tem svetu z razlogom in močjo, da lahko nekaj spremeniš. Vsako leto Stična v meni pusti prav poseben pečat, ki me spremlja čez celo leto in povzroči, da se skozi celo leto že veselim naslednje.

Vihar, vihar

Srečko Kosovel: Vihar, vihar

Vihar, vihar mi gre cez pot

in v plašc se moj upira,

zlomiti hoce moj upor,

ne upor, božjast nemira.

Kadar razpne popotni plašc,

kot ptic, rojèn v svobodo,

se zdim in s silo dvojnih kril

borim se s to usodo.

Tako grem jaz, tako gre vsak,

kdor cuti cilj v daljavi, 

ce sila ustavi mu korak, 

on se ji zoperstavi.

Srce balkansko in morje jadransko

Maturanc je ZAKON!
V soboto 25. avgusta ob dveh ponoči, smo se dva razreda odpravili na maturantski izlet. Na Balkan! Ja, malo čudno se sliši, glede na to, da je večina četrtošolcev šla "žurat" na Krf z Mondialom. Naša šola nekako ni navdušena nad neorganiziranimi izleti, zato smo si iz ponudbe šole izbrali Balkan in tja potovali kot prva generacija po letu 1989.
Po deseturni vožnji smo prispeli v Sarajevo. Povojno mesto, ki si od vojne še ni popolnoma opomoglo, nas je kar hitro očaralo z nizkimi cenami in seveda hrano ( čevapčiči so TOP!). Po ogledu Begove džamije, katoliške cerkve, sprehodu po Baščaršiji in ogledu tunela, po katerem so med vojno prenašali hrano, smo zvečer preverili utrip mesta. Prvi večer smo tako imeli spoznavni večer, naslednji dan pa Packa party, kjer smo si porisali majice po dolgem in počez. Na koncu smo se kar težko poslovili od Sarajeva, vendar nas je čakal Mostar, kjer smo si ogledali skok s slavnega mostu in turško hišo. Hitro smo si privoščili še zadnje bosanske jedi, nato pa smo se odpravili na Hrvaško, natančneje v Ploče, kjer smo bili nastanjeni naslednje štiri noči. Po prihodu smo si nekateri privoščili hiter skok v morje, zvečer pa nas je čakal frizurn party, kjer smo izražali svojo ustvarjalnost.
Po prekratki noči, smo se naslednje jutro odpravili v Dubrovnik, kasneje pa smo se vrgli še v kristalno čisto vodo, nato pa smo se hitro odpravili nazaj v hotel, kjer so se že začele priprave na izbiranje miss kosmatih nog. Fantje so v vlogi punc zgledali odlično, so pa tudi hitro ugotovili, da je biti ženska težko.
Drugi dan na Hrvaškem smo se takoj zjutraj odšli kopat, kasneje pa smo se z ladjico odpeljali do otoka Korčule. Po obhodu tega prečudovitega otočka, smo se odpeljali nazaj v Ploče, oz. na Havaje, saj je bila tema večera hawaiian party. Večer je bil poln rožic v laseh in okoli vratu, plavutk in kopalk.
Zadnji dan pa smo se odpravili na peščeno obalo izliva reke Neretve, kjer smo priredili pravo Palmino olimpijado (Palmijado) in iz mivke zgradili največjo Palmo v zadnjih petih letih. Na koncu od mivke nismo bli nččč!! ;))
Zadnji večer je bil v znamenju oranžne barve, saj so nam podelili še diplome za vse dosežke preteklega tedna.
Sledil je dan odhoda. Hitro kolikor smo lahko, smo vstali (po skoraj neprespani noči je bilo to izredno težko!), spakirali stvari in preverili, če slučajno nismo česa pozabili. Na poti proti domu smo naredili še hiter postanek v mestecu Trogir.
Enotnega mnenja, da je bila to ena najboljših izkušenj, ki smo jih doživeli, smo proti večeru prispeli v deževno Slovenijo.

Seveda pa brez maturantske himne ne gre!
http://www.youtube.com/watch?v=HdqUIVN7a4s


C'est la vie.