Festival Stična mladih

Vsako leto, se tretjo soboto v septembru v Stični odvija festival Stična mladih, na katerem se ponavadi zbere od 5000 do 8000 mladih, z vseh koncev Slovenije.
Na začetku poteka program za dijake in študente, nato pa se mladi porazgubijo po delavnicah. Po delavnicah sledi kosilo, nato pa se vsi skupaj zberemo pri sv. maši, ki se kar precej razlikuje od tipične nedeljske maše. Preden zapustimo Stično, pa nas čaka še žur s Stična bendom.
Letos smo se zbrali ob 8. 15 in se polni pričakovanj odpeljali v Stično. Že takoj ob prihodu smo prejeli zapestnice, z letošnjim geslom, ki se glasi: Veselite se v Gospodu, zmer. Na osrednjem prireditvenem prostoru, smo lahko poslušali povzetek izpovedi nekdanjega londonskega gangsterja Johna Pridmora, nato pa so se začele delavnice. Kot vsako leto, se tudi letos nisem udeležila nobene, saj se z R rajši sprehajava in razgledujeva po Stični ter si seveda ogledava tudi kakšno igro nogometa.
Po času za kosilo je sledila sv. maša. Med samo mašo je veliko petja, igranja vlog, v celoti se maša povsem razlikuje od tipične nedeljske maše. Vsi tisti, ki ste že kdaj bili v Stični, veste, kako nor in super občutek je biti del množice, ki moli in prepeva. Maši seveda sledi še zabava s Stična bendom.
Ko si tako le en delček ogromne množice, s katero prepevaš in vpiješ, dojameš kaj je pomembno v življenju. Ko veš da si na tem svetu z razlogom in močjo, da lahko nekaj spremeniš. Vsako leto Stična v meni pusti prav poseben pečat, ki me spremlja čez celo leto in povzroči, da se skozi celo leto že veselim naslednje.

Vihar, vihar

Srečko Kosovel: Vihar, vihar

Vihar, vihar mi gre cez pot

in v plašc se moj upira,

zlomiti hoce moj upor,

ne upor, božjast nemira.

Kadar razpne popotni plašc,

kot ptic, rojèn v svobodo,

se zdim in s silo dvojnih kril

borim se s to usodo.

Tako grem jaz, tako gre vsak,

kdor cuti cilj v daljavi, 

ce sila ustavi mu korak, 

on se ji zoperstavi.

Srce balkansko in morje jadransko

Maturanc je ZAKON!
V soboto 25. avgusta ob dveh ponoči, smo se dva razreda odpravili na maturantski izlet. Na Balkan! Ja, malo čudno se sliši, glede na to, da je večina četrtošolcev šla "žurat" na Krf z Mondialom. Naša šola nekako ni navdušena nad neorganiziranimi izleti, zato smo si iz ponudbe šole izbrali Balkan in tja potovali kot prva generacija po letu 1989.
Po deseturni vožnji smo prispeli v Sarajevo. Povojno mesto, ki si od vojne še ni popolnoma opomoglo, nas je kar hitro očaralo z nizkimi cenami in seveda hrano ( čevapčiči so TOP!). Po ogledu Begove džamije, katoliške cerkve, sprehodu po Baščaršiji in ogledu tunela, po katerem so med vojno prenašali hrano, smo zvečer preverili utrip mesta. Prvi večer smo tako imeli spoznavni večer, naslednji dan pa Packa party, kjer smo si porisali majice po dolgem in počez. Na koncu smo se kar težko poslovili od Sarajeva, vendar nas je čakal Mostar, kjer smo si ogledali skok s slavnega mostu in turško hišo. Hitro smo si privoščili še zadnje bosanske jedi, nato pa smo se odpravili na Hrvaško, natančneje v Ploče, kjer smo bili nastanjeni naslednje štiri noči. Po prihodu smo si nekateri privoščili hiter skok v morje, zvečer pa nas je čakal frizurn party, kjer smo izražali svojo ustvarjalnost.
Po prekratki noči, smo se naslednje jutro odpravili v Dubrovnik, kasneje pa smo se vrgli še v kristalno čisto vodo, nato pa smo se hitro odpravili nazaj v hotel, kjer so se že začele priprave na izbiranje miss kosmatih nog. Fantje so v vlogi punc zgledali odlično, so pa tudi hitro ugotovili, da je biti ženska težko.
Drugi dan na Hrvaškem smo se takoj zjutraj odšli kopat, kasneje pa smo se z ladjico odpeljali do otoka Korčule. Po obhodu tega prečudovitega otočka, smo se odpeljali nazaj v Ploče, oz. na Havaje, saj je bila tema večera hawaiian party. Večer je bil poln rožic v laseh in okoli vratu, plavutk in kopalk.
Zadnji dan pa smo se odpravili na peščeno obalo izliva reke Neretve, kjer smo priredili pravo Palmino olimpijado (Palmijado) in iz mivke zgradili največjo Palmo v zadnjih petih letih. Na koncu od mivke nismo bli nččč!! ;))
Zadnji večer je bil v znamenju oranžne barve, saj so nam podelili še diplome za vse dosežke preteklega tedna.
Sledil je dan odhoda. Hitro kolikor smo lahko, smo vstali (po skoraj neprespani noči je bilo to izredno težko!), spakirali stvari in preverili, če slučajno nismo česa pozabili. Na poti proti domu smo naredili še hiter postanek v mestecu Trogir.
Enotnega mnenja, da je bila to ena najboljših izkušenj, ki smo jih doživeli, smo proti večeru prispeli v deževno Slovenijo.

Seveda pa brez maturantske himne ne gre!
http://www.youtube.com/watch?v=HdqUIVN7a4s


C'est la vie.

Ankaran: Skoraj moj drugi dom

19. 8. 1994 - starost sedem tednov: Na ta dan, sta me starša prvič peljala na morje. Majhno, nebogljeno štručko, staro komaj sedem tednov. Peljala sta me v Ankaran, kjer ima moja družina že od leta 1992, postavljeno prikolico. Tako se je začelo moje počitnikovanje na slovenski obali. V tistih nekaj dneh, ki smo jih preživeli v kampu, sem postala glavna atrakcija. Z očijem sva prodajala pečen krompirček skozi okno prikolice, namakala sem nogice v velikem olimpijskem bazenu, kopali pa so me kar v "lavorju". Med našim dopustom, smo v bolnišnici v Valdoltri obiskali tudi mojo babico, ki je tam okrevala po prestali operaciji.

19. 8. 2012- starost osemnajst let in sedem tednov: po osemnajstih letih še vedno v Ankaranu. Letos nekoliko manj časa kot običajno. Začetek tedna sem preživela tam, kasneje pa tri dni v Strunjanu, vendar sem se na sončno nedeljo, točno osemnajst let po mojem prvem obisku, vrnila nazaj. V osemnajstih letih, se ni zgodilo, da ne bi vsaj par dni preživela na tem kotičku slovenske obale. Kamp in okolico, sem prehodila neštetokrat, vendar imam občutek, da bi se še vedno našel kak neodkrit kotiček.
Vsako leto, sem tam preživela polovico svojih počitnic, v mlajših letih tudi več in imam občutek, da je ravno to vplivalo, na mojo željo o tem, da se nekoč preselim na slovensko obalo.
Sam kamp, se v tem času ni kaj preveč spremenil. V osemnajstih letih sem si našla prijatelje, s katerimi smo povsem izgubili stike in tudi take, s katerimi se družimo še danes. V vseh teh letih, sem se večkrat zaljubila ( ponavadi v fanta iz sosednje prikolice), padla s tobogana, ko sem bila stara štiri leta, padla z rolerji ( od takrat rolerji niso moji najboljši prijatelji), predvsem pa sem dodobra spoznala slovensko obalo, saj smo med našim dopustom s starši večkrat obiskali Piran, Portorož, Izolo in seveda nakupovalne centre v Kopru.
Marsikomu bi se zdelo, to, da vsako leto preživljam počitnice na istem delčku Slovenije dolgočasno in v teh letih bi se strinjala z njim. Vendar pa kljub temu, da nisem videla tako veliko Dalmacije, ampak toliko več Slovenije, zame ne predstavlja problema, ampak prednost, saj poznam večino naše obale, ki je kljub temu, da jo imamo zelo malo, zame preprosto čudovita. Najbrž  ;)) Že sam občutek, ko prečkaš Črni kal in kasneje, ko se pripelješ v kamp, je kot da bi se pripeljal domov.
Dalmacijo pa bom navsezadnje spoznavala na maturantskem izletu naslednji teden.

C'est la vie.

Vsega po malem.

Letošnje počitnice so potekale povsem drugače, kot prejšnja leta. Ponavadi sem več tednov preživela na morju, kjer nisem počela nič drugega, kot poležavala, brala, se kopala in seveda jedla. Letos pa se je moj že ustaljeni sistem, nemalo spremenil. Kot prvo sem se letos prvič odpravila sama na morje,v nedeljo pa smo se K, J in seveda moja malenkost odpravile na Sladko goro. Majhna vasica (ali bolje rečeno več zaselkov) nekje na Štajerskem, bogu za hrbtom, vendar odličen kraj za odklop in delanje pi*darij, ki smo jih v naslednjih dneh naredile kar precej. Hvala bogu, smo bile same punce in smo lahko po mili volji nakladale, razpredale in se hihitale, ne da bi koga motile. Bilo je zanimivo, hihitavo, brez moralnih zadržkov, predvsem pa zabavno. Kljub pomanjkanju spanja, priporočam! ;))



Seveda pa moja klapa ne bi bili to kar so, če ne bi od mene zahtevali, da sem takoj v sredo, eno uro po prihodu domov že sedela z njimi pod Homanovo lipo. Ko sem jim do konca povedala, kaj vse smo ušpičile, so se moje oči počasi začele zapirati, vendar sem kljub temu ostala budna še dolgo v noč.

V naslednjem tednu me čaka še en teden morja, najprej z mojo družino, kasneje pa s P in M, čez dva pa maturantski izlet ( priprave na ta nori teden so se začele že na Sladki gori). Kljub temu, da se avgust približuje koncu ( s tem pa tudi počitnice), me čaka še nekaj zanimivih stvari, ki upam da bodo prav tako navdihujoče, kot vse do sedaj. ;))

August, please be good to me.

Zadnji dan julija. Ko še enkrat preberem, se šele zavem kaj sem napisala. Zadnji dan julija?! Kako, zakaj? Pa ne no! Samo še en kratek avgust nas loči od ponovnega sedenja v šolskih klopeh, učenja, domačih nalog... Ah, pa kaj! Zaenkrat je pred nami še cel avgust, v katerem se lahko zgodi še precej čudovitih stvari (vikend s puncami, morje, seveda pa me zadnji teden za češnjo na torti čaka še maturantski izlet.)



Zadnje dni je govora samo še o olimpijskih igrah. Saj ne rečem,  poletne olimpijske igre, so mi občutno bolj pri srcu, kot zimske( kar priznajmo si, da razni skakalci v vodo izgledajo super) ampak, ker pač nisem velika privrženka športa, mi gre rahlo na živce, da moj preljubi brat (ne more biti več bratec, ker bo v petek star 15 let) ne dela drugega kot da sedi pred televizorjem in spremlja kaj se dogaja na Otoku. Edina svetla točka olimpijskih iger, je da manj časa preživim pred televizorjem (edina izjema je četrta sezona Šepetalke duhov, ki pa sem jo gledala že vsaj trikrat in pa seveda v nedeljo nisem smela zamuditi premiere Friends with benefits na HBO, ki pa sem ga tudi gledala že stokrat- ne morem pomagati, ta film je TOP! ;)) in več časa posvetim branju. Oh, branje. Ne razumem ljudi, ki ne marajo branja in nočejo niti vzeti knjige v roke. Vonj knjige, pisane platnice in vsa tista zgodba, ki se v glavi vrti ob branju dobre knjige. Sama sem velika privrženka ljubezenskih romanov in v juliju se je kar veliko knjig tega žanra znašlo na moji mizi ( trenutno berem I heart Hollywood, nadaljevanje I heart New York in zaenkrat je knjiga "perfekto"). Poleg branja, pa imam dovolj časa tudi za svoje prijatelje in rekreacijo (čeprav s tekom še vedno nisva na ti). Tako se bom čez približno eno uro z bratrancem odpravila s kolesom na bližnji hrib in upala da med potjo ne bom izdihnila. ;))

Poleg branja in rekreacije pa sem letošnje poletje našla še dve stvari, ki mi polepšata dan in nekako ne vzameta preveč časa. Igranje kitare in peka muffinov. Prejšnji teden sem po več kot enem letu, v roke ponovno vzela svojo kitaro, ki je osamljena in zaprašena stala v kotu in preigravala pesmi, ki sem se jih učila pred nekaj leti v glasbeni šoli. Uspelo se mi je naučiti tudi dva nova akorda (oh yea) in občutek je bil fenomenalen. ;)) Poleg igranja kitare, pa sem se prvič lotila peke muffinov, prvič že na začetku julija in ponovno pred enim tednom. Za nekatere nič posebnega, zame poseben dosežek, glede na moje pekovske in kuharske vrline (srečo imam če ne zažgem jajca na oko). Nič posebnega, je pa začetek. ;)


Enjoy summer and have fun until the next time! ;))

C'est la vie.

Seaside with friends.

Pa sem tudi to dočakala. Prve počitnice s prijatelji. Zanimive, zabavne, smešne in seveda nekaj kar je popolnoma značilno za našo družbo: nore. V sredo pred enim tednom smo se kot neka skupina športnikov s kombijem odpeljali na Pag. Moje navdušenje se je pokazalo že med vožnjo po Jadranski magistrali, s čudovitim pogledom na Jadransko morje, ravnodušna pa nisem ostala niti pri vožnji s trajektom, saj sem se tokrat peljala prvič (vse je enkrat prvič). Ko smo prispeli v kamp, kjer smo imeli super razgled na morje, smo se hitro razpakirali, nato pa noč preživeli s kartami v rokah. Izgubila sem seveda jaz (kdo pa drug), moja kazen pa je bilo ogovoriti neznanca. Naslednje jutro smo bili kar pridni, saj smo vstali že ob desetih (za nas zeloooo zgodaj) in se po obilnem zajtrku odpravili na plažo. Po poležavanju na plaži in kopanju v kristalno čisti vodi smo se zvečer odpravili v mesto.
Nekako smo v  enem tednu postali glavna atrakcija kampa. Z blazinami, spalkami in ogromnimi torbami smo se vsak dan vozili z rolerji po plaži, se z rolerji "švercali" na vlakcu do mesta, skratka delali pi*darije. Vsak dan smo kasneje hodili spat in še pozneje vstajali (naš rekord je bil ob dvanajstih. ;)) Spoznali smo nove prijatelje in srečali stare znance. Skratka, kljub manjšim nevšečnostim smo uživali na polno!! ;))