nedelja, 02. oktober 2016

Moja portugalska pustolovščina


Kot obljubljeno naslednji blog pišem iz Portugalske. Kjer trenutno ležim v postelji in se ponovno smilim sama sebi, saj sem seveda spet bolna. Ker to ni nič novega, tako podaljšan vikend (ob petkih sem prosta) preživljam v postelji ob gledanju serij in filmov. In ker imam očitno preveč časa in ne vem, kaj bi počela sama s sabo, je več kot očitno čas, da napišem nekaj novega.

Po prekratkem poletju, ki je letos za razliko od lani potekalo zelo mirno, sem se 16. septembra znašla sredi Ljubljane, kjer sem se na hitro morala posloviti od mojega čudovitega fanta, ki trenutno doma vsak dan joka in mi na vsakih 5 minut piše, kako me pogreša in kdaj bom prišla domov. Hahahah se samo hecam, vem, da me pogreša in čaka da pridem domov, a do takih skrajnosti ni še prišlo. A malo heca mora biti, Tadej upam, da ne zameriš in da čez 18 dni še vedno prideš na obisk. :*

Torej, da na hitro orišem svoje poletje. Konec izpitov, pogoji narejeni okoli 20. junija, dvotedenska novinarska praksa na Delu, en teden morja na otoku Vir, ostali čas pa sem večinoma v brezdelju (če odštejem vikende) preživela v čudovitih Goriških Brdih, ki so po tem poletju postale že kar moj drugi dom. In je prišel začetek septembra in z vsakim dnem je bilo moje navdušenje nad izmenjavo manjše, najbolj pa se je zmanjšalo v zadnjem tednu. Pa da se vrnemo k 16. septembru tam okoli osmih zjutraj, ko sem totalno objokana še zadnjič objela svojega fanta, ki zaradi izpita žal ni moral z mano do letališča in se potem s težkim srcem usedla v avto in se odpeljala novim dogodivščinam naproti.

Tukaj sem sedaj že malce več kot dva tedna in počasi se navajam na tukajšnje življenje. Všeč mi je, da se jutra na Portugalskem ne začnejo pred deseto zjutraj, kar pomeni, da lahko dolgo spim in sem še dlje pokonci. Če se ti faks začne ob 9.30 in si točen, boš tam zagotovo prvi. Če zamudiš pol ure, bodo v razredu trije in predavanje se zagotovo še ni začelo. Profesorji zamujajo od pol ure do 45 minut, odmori za kavo dolgi 10 minut pa se najverjetneje raztegnejo v pol ure ali celo več. Večina mojih predavanj je v portugalščini, kar pomeni, da če imam na urniku faks petkrat na teden, ga bom na koncu imela mogoče enkrat ali dvakrat, saj nas je na univerzi zelo malo erasmus študentov in posebej za nas predavanj ni. Večina predmetov je praktičnih, kar mi je zelo všeč, če pa je že kje kakšen izpit, je na urniku še preden se predavanja sploh končajo. Tako da mislim, da bom nekje v sredini ali proti koncu januarja že doma.

Kolikor sem se poleti veselila izmenjave, saj sem cel avgust bolj kot ne lenarila, pa ne zato, ker sem to želela, ampak zato, ker je res težko dobiti službo ali sodelovati pri projektu, če čez malce več kot en mesec za skoraj pol leta odhajaš v tujino, pa me trenutno obdajajo mešani občutki. Po eni strani sem vesela, da sem tukaj, da bom teh nekaj mesecev preživela 2400 km stran od doma, se naučila samostojnosti, potovala, spoznala nove ljudi in uživala sama s sabo. Prav tako mi je všeč, da kljub temu da smo že oktobra, je tukaj čez dan tudi več kot 25°C in so dnevi še vedno dolgi, morje je bližje kot v Sloveniji, ljudje pa so odprti in prijazni ter vedno pripravljeni pomagati.

A del mene, ki postaja vedno večji, pogreša projekte, dejavnosti in milijon obveznosti. Adrenalin, ki me preplavi ob organizaciji dogodka, navdušenje, ko gre sestanek po načrtih in vzhičenost, ki jo doživiš, ko izpelješ uspešen projekt. To je tukaj težko najti. Ljudje so precej bolj umirjeni, ne hitijo, ni jim mar, če gre kaj narobe, zamujajo in preprosto uživajo v življenju. Na moji univerzi, ki je izredno majhna, dodatnih dejavnosti skorajda ni. Od kar sem tukaj pošiljam maile, pišem na vse mogoče konce, da bi se našlo nekaj, kar bi lahko počela, ker me bo preveč prostega časa ubilo. Že sedaj sem pretirano lena, po preveč lenem poletju in tako ne morem več naprej. Če je to država zame zaradi sonca in prijetne klime, pa zagotovo ni zame zaradi načina življenja, ki je popolnoma drugačen kot moj. Na faksu v Sloveniji se pripravlja ogromno projektov, vsakodnevno dobivam ponudbe za službe na mail, sama pa imam občutek, da sem nekje obtičala in ne znam naprej. Vedno sem vedela, kaj hočem in našla pot, da sem do tega prišla, tukaj pa sem se znašla v slepi ulici in ne vem, kako naprej. Edino kar vem je, da grem jutri kupit karto za telovadnico in če ne bo drugega bom pa vsak dan na pilatesu, zumbi in podobnih stvareh, če ne drugega bo moj projekt izboljšati svoj imunski sistem.









Zato sedaj v naslednji teden vstopam z novim zagonom in upanjem, da se končno najde nekaj, kar bi lahko počela. In z upanjem, da ne bom samo čakala, kdaj bo minilo te tri mesece in bom končno prišla domov, kjer vem točno, kaj bi počela v tem trenutku.




nedelja, 19. junij 2016

Life is what happens to you while you are busy making other plans

Štirje meseci odkar sem napisala zadnji blog. Štirje meseci, v katerih se je zgodilo ogromno stvari, ki so mi spremenile življenj in štirje meseci, ki so mi dali drugačen pogled na stvari. In ker je življenje zanimivo, sem zadnji blog napisala na isti datum, kot je današnji.

Pred štirimi meseci sem ravno zaključila izpitno obdobje in se ravno pripravljala na dva meseca napornega dela na projektu TEDx, ki mi je pobral ogromno energije in časa, pa tudi nekaj živcev, ki jih najverjetneje ne bom dobila nazaj. Zadnja stvar, ki sem jo pričakovala v tistem času, je da me bo nek večer po izpitnem obdobju na plesišče potegnil visok in simpatičen fant ter nekako popolnoma obrnil vse na glavo. S svojim primorskim naglasom, prijaznostjo, pretiranim žgečkanjem in zmožnostjo, da še tako slab dan spremeni v lep, je malce kasneje v prihodnosti postal moj fant. Torej kot kaže nisem forever alone, ampak sem zaljubljena in vesela, da imam nekoga, ki poskrbi, da se zjutraj zbudim z nasmehom in me žgečka toliko časa, da se skoraj polulam od smeha. :)

Poleg tega, da se je v mojem življenju znašla tako pomembna oseba, pa se je dogajalo še marsikaj drugega. Uspešno in z nekaj živci manj smo 21. aprila pripravili dogodek, za katerim je stala 30 članska ekipa, ki me je pomagala dihati in se premikati z mano kljub padcem navzgor. Dokazali smo, da padci niso vedno negativni, ampak so lahko tudi pozitivni. Saj če ne pademo, kako bomo še kdaj splezali na vrh?

To leto lahko opišem z eno besedo: NORO. Toliko novih stvari, doživetij, vsakodnevnih situacij, ki jih nisem pričakovala, a sem več kot vesela, da sem se podala vanje. Naslednja stvar, ki se mi dogaja, je priprava na polletno izmenjavo na Portugalskem, na katero se odpravljam septembra. In čeprav bo zaradi razloga omenjenega zgoraj zelo težko oditi iz naše male Slovenije, se je po drugi strani še kako veselim. Veselim se, da bom zamenjala okolje, spoznala nove ljudi in se odpočila od vsakodnevne naglice in stvari, ki jih počnem čez celo leto. Veselim se samostojnosti in tega, da bom tam sama odgovorna zato,  da se bo vse izšlo tako kot se mora.

Do konca tretjega letnika mi manjkata še dva izpita in praksa. Poletja bom poleg že tradicionalnega dela na OMV-ju preživela še na praksi ( kje, še sama ne vem) in šla na počitnice v Goriška brda (tisti primorski naglas ;)) ter ga izkoristila do popolnoma zadnjega dne.

Sedaj pa hitim po riževo čokolado, ki mi jo je mami obljubila, če končno napišem nov blog in obljubljam, da naslednja objava ne bo šele čez štiri mesece. Če ne prej se vam javim iz Portugalske.



petek, 19. februar 2016

I'm back!

Moj zadnji blog, ki sem ga napisala, je bil ob enem tudi zadnji blog v lanskem letu. Upsi. :D Že dobivam vprašanja, kaj se je zgodilo z mojim blogom, kam se izginila in kdaj se vrnem (če sploh se :P)
In sem se! Uradno sem nazaj. Razlog, zakaj me tako dolgo ni bilo, je zimsko spanje. Res brez heca. Kot polh sem prespala celoten januar in več kot pol februarja. Če verjamete v pravljice seveda. ;) 
Januar in februar sta bila kilometre daleč od spanja (okej okej priznam, res sem med izpitnim prespala marsikatero dopoldne, a sem se učila do skoraj jutranjih ur).
Torej, kakšen je bil moj začetek leta? Nor, len, naporen, zatežen, iskren, čisto preveč zaspan, zasnežen, predvsem pa zabaven. ;)
Takoj po praznikih me je čakalo cel kup študijskih obveznosti, vsak teden najmanj pet sestankov za TEDx (ja, ko se enkrat postaviš v vlogo vodje, vidiš, kaj vse se skriva za tistim končnim dogodkom), potem sem od vsega stresa, faksa in ostalih dejavnosti še zbolela ( res ni fino, ko imaš naslednji dan še zadnji kolokvij, ponoči pa se zbudiš z bolečimi in krvavečimi ušesi, ki so še vedno vneta -.-) in končno naredila vse sprotne predmete. Nekje vmes sem bila sprejeta na izmenjavo! Porto prihajam na preživljanje večerov na plaži, pitja sangrije in krotenje tvojih visokih valov, seveda pa ne smem pozabiti, da sem naredila še lanski predmet, ki mi je kot največje breme visel nad glavo že od lanskega zimskega semestra. Čakam sicer še dva izpita, ki kažeta bolj tako tako, a ni važno izpitnega obdobja je uradno konec!! Hvalabogu! Pa ne zato, ker sem se tako hudo pretegnila z učenjem (precej več sem jamrala in razlagala, koliko se imam za učit, kot da bi se dejansko učila), ampak zato ker se veselim drugega semestra! Ker ne morem biti več doma in se samo učiti in početi nič, hočem, da se stvari dogajajo!
Drugi semester pomeni začetek pomladi (še čisto malo!!), cel kup super žurk in dogodkov! Pa seveda intenzivne priprave na naš TEDx, ki se bodo začele že takoj v ponedeljek ;) Na faksu se sicer ne bom pretegnila, kar je čisto prav glede na to, da sem imela v prvem semestru skupaj z lanskim izpitom 8 predmetov.
Torej plani: Čim bolj uspešno izpeljan TEDx, poleg tega nadaljevanje PR-ja za koncerte, poleti praksa na Gorenjskem glasu in seveda že stalnica poletna služba na OMV-ju. Poleg tega pa ogromno zabave, zanimivih idej in upammmmm, da vročega poletja, ki me bo letos najprej popeljal na različne festivale, ob koncu pa za pol leta na Portugalsko. Še prej pa se ne bi branila, kakšnega hitrega pobega v tujino :D 

Uradno sem nazaj med živimi, čakam še na tisto svojo energijo, ki mi ne pusti mirovati, saj je med izpitnim nekam izginila. A verjamem, da bosta minila teden ali dva pa bo nazaj. ;)

Za konec pa svečano obljubljam, da začnem teč, takoj ko se malo izboljša vreme in začnem bolj zdravo in normalno jesti (Klavdija dva obroka na dan in milijon sladkarij ni zdrava hrana!). Imate moje dovoljenje, da če se tega ne držim, da me najdete in me spravite k pameti! :D


Pa še en tak zabaven in primeren oglas, ki naj vam prinese nasmeh na ustnice :PTaste the feeling

četrtek, 31. december 2015

En nasmeh lahko polepša dan, Naj bo 2016 čudovito in nasmejano!


Letošnje leto je bilo vse. Od najbolj groznih in žalostnih trenutkov pa do najbolj veselih in čudovitih trenutkov.
Leto, ko sem ponovno začela iskati sebe in se nekje pred dvema mescema končno spet našla in ugotovila, da včasih stvari, ki si jih najbolj želimo, niso tiste, ki jih potrebujemo.

Leto, ko se je zgodilo toliko stvari. Imela sem možnost soustvarjati dogodke, bila del organizacijskih tedx ekip in se popolnoma zaljubila v njih.

Leto, ko sem obiskala sedem držav, se kopala v Atlantskem oceanu in našla nove kotičke sveta.

Leto, ko sem bila prvič noro zaljubljena in kmalu imela zlomljeno srce, ki pa se je sestavilo nazaj.

Leto, ko sem prvič občutila žalost in praznino po izgubi bližnjega.

Leto, ko sem postala vodja projekta, ki ga obožujem. Ki me obenem tako hudo straši, a po drugi strani tako veseli.

Leto, ko sem naredila milijon napak, spoznala čudovite ljudi, ki jih ne dam za nič na svetu in leto, ko sem izgubila nekatere ljudi, ki pa si žal ne zaslužijo več prostora v mojem življenju.

Leto, ko sem naredila skoraj vse, kar sem želela, izpolnila cilje, ki sem si jih zastavila. Čaka me le še ena stvar.

Leto, ko sem odrasla. In se naučila, da moraš kdaj tudi reči ne, se postaviti zase in da ne moreš vedno vsem ustreči.

Kljub zlomljenim srcem in smrti, vse te stvari so me naučile, kaj je življenje. Da le to ni vedno lepo in postlano z rožicami, včasih tudi grenko, a vedno po vsem tem posije sonce.

In lahko rečem, da vedno, ko se ozrem nazaj na tole leto in mislim, da sem bila zavrnjena, lahko rečem, da sem bila poslana naprej, k boljši stvarem.

Če pomislim, kje sem bila leto dni nazaj in kje sem danes, sem hvaležna, da sem tukaj. Sicer bi se marsikaj dalo še spremeniti, a ne obžalujem niti ene stvari, ki se je zgodila letos.

Vsaka mi je dala novo izkušnjo, ki mi je na koncu prinesla nekaj dobrega in nekaj kar me je naredilo bolj odraslo in pokazalo, da je življenje sestavljeno iz dobrih in slabih trenutkov. Bi bilo res zabavno, če bi bili le dobri trenutki?

Vsem skupaj želim čudovito leto. Naj bo mešanica dobrih in slabih trenutkov, saj nam prav ti slabi pokažejo, da so na svetu še vedno dobri ljudje in dobre stvari.
Naj bo leto uspešno, zaljubljeno, malce noro, predvsem pa nasmejano. Saj le en sam nasmeh lahko polepša dan.

Čaka me noro leto. Od projekta, ki mi bo vzel ogromno časa, a se ga noro veselim, do polletne izmenjave v tujini, na katero upam, da bom prišla (držite pesti!), do vseh malih radosti, ki polepšajo še tako beden dan.
Tole je moja novoletna voščilnica:
Vsem skupaj želim čudovito leto

Vaša C'est la vie <3

sobota, 12. december 2015

Dediju v slovo

Moram reči, da sem precej srečna, da mi do danes ni bilo potrebno občutiti bolečino ob izgubi ljubljenega človeka. Da mi je bila ta bolečina prihranjena 21 let. Vedno sem se spraševala, kako bo, ko mi bo nekdo, ki mi je blizu in mi veliko pomeni, umrl. In ko se je to prvič zgodilo pred nekaj dnevi, nekako nisem čutila ničesar, niti nisem jokala. Celotna stvar me je kar nekako obšla. Mogoče zato, ker smo vsi že po tihem vedeli, da bo kmalu prišlo do tega, mogoče sploh še ni prišlo do mene.

Pred štirimi dnevi mi je umrl dedi. In šele danes na pogrebu, sem nekako začela dojemati, da ga ni več. Kar krivo se počutim, da do danes sploh nisem jokala. Danes, ko smo se vsi skupaj poslovili od ene najboljših oseb, ki sem jih bila možnost poznati 21 let svojega življenja, sem počasi začela dojemati, kaj se dogaja.

Dedi, ki je bil poleg tega tudi moj krstni boter, je bil kljub bolezni, ki ga je spremljala zadnjih nekaj let, še vedno poln življenja. Strasten čebelar, ribič, po poklicu glavnikar, v zadnjih letih pa tudi navdušen mizar. Ko smo bili vnuki majhni pa tudi varno pribežališče in toplo naročje. 

Oboževal je sladkarije in vedno je bil tako vesel, ko sem mu rekla, da mu bom iz trgovine prinesla sladoled, ki ga je potem skrival pred babi. 

Čeprav so si najina mnenja v nekaterih stvareh nasprotovala in se nisva strinjala, sem raje ostala tiho in se nisem prepirala z njim.


V zadnjem času sva se videla manjkrat, saj mene ni veliko doma in šele potem, ko pride do tega vidiš, da si moraš vzeti čas za ljudi, ki ti največ pomenijo. Ker potem jih ni več.

Poleg vsega je bil tudi navdušen pevec, ki je več kot 40 let pel v pevskem zboru in lahko rečem, da sem ponosna, da sem tudi sama še vedno navdušena nad petjem. Tudi skupaj sva večkrat prepevala, on pa je ob tem igral na kitaro ali harmoniko.
Od njega sem zagotovo "podedvala" tako trmasto voljo, prekomerno sladkanje in strast do glasbe. Prav on je bil tudi tisti, ki me je navdušil nad igranjem kitare in petjem.

Danes smo se od njega poslovili. A njegov duh in tista radoživost, ki sta ga spremljala vse do zadnjega dneva, nas nikoli ne bosta zapustila.

Vem, da ti je gori med zvezdami bolje in da boš od sedaj naš angel varuh, ki pazi na nas.

Hvala ti dedi za to, da sem te imela čast poznati 21 let svojega življenja, za vse spomine in dogodivščine, ki jih ni bilo malo. Rada te imam,

Z ljubeznijo tvoja Klavdija 

četrtek, 29. oktober 2015

Jamr vseh jamrov!

Tisti, ki ne marate pritoževanja, jamranja in podobnih stvari vas že takoj na začetku opozarjam, da bo današnji blog poln tega, tako da, če tega že na daleč ne prenašate, ga zaprite. Ker ne bom poslušala nobenih očitkov, pomilovalnih besed in nobenega bulshita. Blog je napisan zame, prebereš pa ga na lastno odgovornost.

Jamram zato, ker sem kar naenkrat na neki točki v življenju, ko si samo želim stran. Nekam daleč. Kjer me nihče ne bo poznal, kjer nihče ne bo vedel, kaj počnem, kjer bi lahko začela znova. Pa kjer je najmanj 15 stopinj, ni teme ob petih zvečer!! in je zraven morja. Sita sem VSEGA!
Sita sem tega, da sem tak kreten, da sem si,  pametna kot sem, v prvem semestru vzela 7 predmetov in ko pomislim na januar in še na to, da me čaka še najtežji izpit lanskega leta, me ima, da bi stekla na stranišče in izbruhala ven zajtrk in kosilo.

Jamram zato, ker sem taka reva (beri pussy), da se nikakor ne morem pripraviti do tega, da bi nekomu povedala, da mi je res všeč, ker pač nočem biti zavrnjena. In da kljub temu, da so me že vsi siti in mi govorijo, da naj nekaj naredim, ker je še vedno bolje, da obžalujem stvari, ki sem jih naredila, kot tiste, ki jih nisem, sem pač trmasta in tega za nič na svetu ne bom naredila. In ne, ne bo še ne vem koliko boljših tipov, ker je on eden izmed njih!

Jamram, ker je bila ena mojih največjih želja letos, da mi naslednje leto uspe priti na izmenjavo na Tenerife in sem zato marsikaj naredila in mi ne bo uspelo, ker imamo žal nesposobne ljudi na fakulteti, ki skrbijo za to. In to tisti, ki ste na izmenjavi, ali greste v drugem semestru, veste.

Jamram zato, ker mi stalno nekdo teži. Če preveč govorim, mi vsi težijo naj bom tiho, ko sem tiho, me sprašujejo, kaj je narobe z mano.

Jamram zato, ker se doma stalno kregamo in sem vsega kriva jaz.

Jamram zato, ker me srbi in peče koža na obrazu, lasišče imam razdraženo, milijon prhljaja, črnih oblačil si sploh ne upam več nosit. Najraje bi si kar kožo dol spraskala. In ja baje sem bila 15 let nazaj testirana in nisem alergična na nič. Bulshit. Najverjetneje sem alergična sama nase.

Jamram zato, ker me ljudje ne upoštevajo in me izkoriščajo.

Jamram zato, ker sta moji dve najboljši prijateljici na izmenjavi in ju noro pogrešam.

Jamram zato, ker vedno spoznam samo tipe, ki bi samo seks ali pa nič resnega in ker sem bila že tokrat zavrnjena, si pač nekomu ne upam povedati, kaj čutim do njega, ker nočem, da se ta zgodba ponovi.

Jamram zato, ker imam menstruacijo in še tri tedne PMS-ja vsak mesec in grem vsem na živce, vključno sami sebi.

Jamram zato, ker sem debil. Ker znam odpreti usta, samo takrat, ko to ni potrebno in ne takrat, ko bi bilo to NAJBOLJ potrebno.

Jamram pa tudi zato, ker takoj, ko sem slabe volje in jamram vsi začnejo težit, da naj se neham smilit sama sebi in da imajo drugi večje težave kot jaz. Vem, da moje težave niso grozne, da se vse da rešit, ampak tudi jaz sem človek in ja tudi jaz se lahko smilim sama sebi in jamram!

Rešitev svojih težav sem našla, rabim samo še da nekdo investira vame. V glavnem selim se na Kanarske otoke in ne, ne morete priti na obisk.

Peace out!

ponedeljek, 19. oktober 2015

20 litrov sangrije

Glede na to, da je od našega popotovanja po Portugalski in Španiji minil že skoraj mesec dni, sem se danes končno odločila, da vas popeljem po 12 dneh avantur, brezdelja in uživanja :D
Prva postaja: Portugalska.

Po divjem drugem semestru na faksu in še bolj divjih poletnih počitnicah sem seveda točno teden dni pred našim odhodom zbolela in vsa nestrpna upala, da se do časa pozdravim. Sicer ne popolnoma zdrava in z antibiotiki za vsak slučaj (o njih je bilo govora do konca potovanja), sem se tako v soboto, 12. septembra ob šestih zjutraj s kovčkom, ki sem ga komaj zaprla, odpravila proti središču mesta. Ko smo pobrali še ostale članice naše skupine, smo se odpravili na malce daljšo pot do Benetk, od koder smo letele proti Madridu, od tam pa naprej v Lizbono. Že sama pot proti Benetkam je bila zanimiva, saj nam je skoraj "crknil" avto, L pa se je že med vožnjo polila po svojem edinem puloverju :D Ko smo končno našle naš check in (kar na beneškem letališču ni ravno lahko), smo začele ugotavljati, ali smo pri rezervaciji kart obkljukale dodaten kovček (ki je mimogrede na pol prazen tehtal več kot 15 kg) in panično iskale potrditveni e-mail, ki ga je P na koncu le našla. Po uri čakanja smo se nato vkrcale na letalo in čez dve uri smo že stale na še večjem madridskem letališču, od koder smo letele v Lizbono, kjer smo se znašle uro kasneje. Ure smo prestavile za uro nazaj, naredile prvi obvezni selfie (na katerem sem videti kot črv) in se odpravile na lov za našim hostlom. A že takoj na podzemni nas je pričakalo neprijetno srečanje s čudnim sivolasim tipom, ki se je v portugalščini začel dreti na nas in nas, vsaj po njegovem izrazu na obrazu sodeč, preklel. Preklete po portugalsko smo še vedno na pol prestrašene, hitro našle naš hostel, ki je bil mimogrede čudovit! Edini problem je bil, da nam je, petim puncam, v sobi družbo delal Stefanio iz Kanade, ki smo ga "spoznale" ob treh zjutraj, ko se je vrnil domov. Preden smo se odpravile raziskovat ulice Lizbone, smo hitro skočile še pod tuš. Jaz sem za razliko od drugih zavila kar v moško kopalnico in v prepričanju, da so ostale tam, začela vpiti »Hello people!« Po vseh dogodivščinah tistega dne smo se odpravile še na večerjo in prvo sangrio (po novem najljubša pijača!), ki je v naslednjih dneh tekla v potokih (veliko pove že, da smo jo spile več kot brezalkoholne pijače).

Naslednje jutro smo se približno naspane odpeljale do stolpa Belem, kjer smo si privoščile sladoled in se vmes telepatsko prestavile v San Francisco, kjer smo si od blizu ogledale most Golden Gate. Ogledale smo si še Pedrau in se odpravile iskat drugi največji Ocenarium na svetu. A preden smo ga našle, smo prehodile ogromen nakupovalni center in si privoščile kos pizze v Pizza Hutu. A tudi Ocenariuma nismo zgrešile. Ogledale smo si malega Nema, prvič v življenju videle 2-tonsko ribo, ki je super ogabna in se skorajda sprehodile med simpatičnimi pingvini. Po ogledu smo se odpravile še na vožnjo z gondolo, od koder je bil dobro viden most Vasca da Game. Po vseh načrtovanih ogledih smo se nenačrtovano odpravile v center, kjer smo dobile zastonj shote in koktejle 2 za 1, ki so se nas kar hitro prijeli in nas spravili v prijetno, malce opito stanje, ki pa nas ni odvrnilo od tega, da bi se naslednje dopoldne odpravile na plažo.
Vreme v Lizboni nam ni bilo preveč naklonjeno, a na plaži nas je čakal sonce in 30 stopinj. Prvič sem se kopala v Atlantskem oceanu, a sonce je na nas pustilo posledice in v center smo se vrnile nekatere bolj, nekatere manj opečene. S sabo sem pametna, kot sem, vzela celo vrečo grozdja, ki se mi je seveda popolnoma segrelo (še vedno se sprašujem, kje je to grozdje, ker sem ga zadnji dan pač pustila v hostlu :D) 




Zvečer smo se odpravile do Miradoura, kjer smo imele razgled na celotno Lizbono, jaz pa sem bila naslednja za umazan pulover. In še danes ne vem, od kje je dobil svetlo rjave madeže. Večerjale smo v prijetnem baru, kjer smo spile ogromno sangrie, nato pa smo se s steklenico vina podružile še v common roomu našega hostla, kjer smo spoznale tri starejše Italijane, ki so nas prepričevali, naj se jim naslednji dan pridružimo na izletu v Sintro. A časa za to žal nismo imele, saj smo naslednji dan odšle iskat star predel mesta imenovan Alfama, kjer smo se sprehodile po "bolšjaku", si nakupile nekaj spominkov, popoldne pa smo se odpravile v šoping (kar pomeni nakupovanje gat v tezenisu in oblačila znamk Pull and Beer in Stradivarius). Zvečer smo šle poslušat Fado, najbolj tipično portugalsko glasbo, na večerji pa smo bile prepričane, da nas bodo ugrabili, saj smo se znašle v čudnem lokalu s samimi tipi, ki nas niso izpustili iz pred oči. Hitro smo se pobrale od tam in se odpravile še na zadnjo lizbonsko sangrio, nato pa nas je čakalo pakiranje, saj smo se naslednje jutro ob šestih z vlakom odpravile proti Portu.
Zjutraj smo se tako ob pol sedmih zjutraj že peljale proti Portu, kjer pa nas je tri ure kasneje pričakalo sivo in pusto vreme. Malce sitne in nenaspane smo si najprej privoščile zajtrk v središču mesta, nato pa smo se sprehodile po ulicah Porta in priklicale lepo vreme. Po hitrem skoku do hostla, kjer smo se končno prijavile, smo se odpravile na vožnjo z gondolo, ki nam je odprla prečudovit razgled na celoten Porto. Ob nakupu karte smo dobile še zastonj pokušino vina, ki je v Portu seveda ne smeš zavrniti :D Najbolj zanimiva in ob enem najbolj nadležna stvar v Portu pa je bila več skupin ljudi, oblečenih v enake rumene majice, ki so sprehajali po mestu in zraven peli in se drli. Ob njih so v črne deke zaviti hodili starejši člani, vse skupaj pa je hudo spominjalo na Harryja Potterja. Cela sitna sem vztrajala, da hočem vedeti, kaj se dogaja in odrešil me je neki vodič, ki je v angleščini razložil, da je to sprejem brucev na fakulteto, vsi v črnih dekah, pa so bili študentje višjih letnikov.
Naslednji dan smo se sprehodile mimo Univerze v Portu (ugani, kje bom preživela svojo Erasmus izmenjavo ;)), šle še na eno pokušino vina, ki se nas je mogoče celo malce preveč prijelo, si privoščile malce bolj konkreten obrok in se cel dan fizično in psihično pripravljale na to, da bomo celo noč pokonci, saj smo imele let v Madrid ob šestih zjutraj.
Ko smo vse spakirale in se ob polnoči že odpravile do letališča, smo naredile še zadnjo polaroidno fotografijo in se odpravile proti Madridu.


Cel čas potovanja so se nam dogajale prigode, zaradi katerih, smo bile že na robu prepira, a smo se raje smejale. V vseh dvanajstih dneh smo izvedele vse o defikacijskih navadah ene druge, U je imela takšne probleme, da nam je na podzemni ušla, L je od preveč smeha zmočila hlače, vsako opazko in nejevero pa smo kar hitro podkrepile z besedno zvezo Dej ne jebi ali pa A ti mene jebeš v glavo? :D A naše dogodivščine se niso zaključile v Portu, ampak so se nadaljevale že naslednji dan v Madridu, ko smo bile celo noč pokonci.



PROXIMA PARAGEM : NASLEDNJA POSTAJA --> MADRID!