ponedeljek, 24. avgust 2015

Draga 30 - letna Klavdija.

Pred kratkim je ena mojih zelo dobrih prijateljic napisala blog 12-letni sebi. Sama pa sem se odločila, da ga napišem 30-letni sebi, da bom čez 9 let odprla to in ugotovila, ali sem naredila, vse kar sem načrtovala in da se bom (najbrž) pošteno nasmejala. :D

Draga 30- letna Klavdija!

Ko si pisala ta blog si bila v takšni malce nenavadni fazi. Stara več kot 21 let, a večino časa si imela občutek, da si še vedno naivna 17- letnica, ki vidi svet skozi rožnata očala.
Navdušena nad vsako stvarjo, ki se ti je zgodila, malce zmedena, vedno nekje na pol na tleh in na pol nad oblaki in prepričana, da se vsaka dobra stvar povrne. Ter da se iz vsake stvari nekaj naučimo in da se vse zgodi z razlogom. Prepričana, da so glavna stvar v življenju prijatelji, ki ti stojijo ob strani in da vsak naporen dan lahko popravi košček čokolade in dretje najljubše pesmi. Zaljubljena v življenju in z veliko željo po življenju nekje ob morju.

Upam, da si v zadnjih devetih letih storila vse, kar si načrtovala, obiskala kraje, ki si jih želela, obdržala vse prave prijatelje in pustila za sabo tiste, ki te niso bili vredni in prebolela vsa zlomljena srca (upam, da jih je bilo čim manj).



Upam, da si še vedno zaljubljena v življenje in da počneš tisto, kar te veseli. Da nisi pozabila peti in da si se naučila reči ne.
Pa da si končno obiskala sanjske Tenerife ali se mogoče celo preselila tja :D Da še vedno pišeš, pa četudi samo zase, ali pa se s tem mogoče preživljaš.

Da si preživela vse grozne dni in tedne, ki so se zgodili, se učila iz svojih napak in vedno ostala zvesta sama sebi. Se naučila postaviti zase. In nisi prekinila stikov s svojo družino, ampak greš z veseljem na vsako praznovanje, ki jih je mogoče še vedno ogromno.

Da si še vedno rada vzameš čas za branje pa četudi za tiste tipične butaste ženske romane, ob katerih si si krepila besedni zaklad in da si storila vseh 10 stvari, ki si si jih zastavila pred 30. rojstnim dnem. Če nisi, to naredi sedaj.



Mogoče si poročena (tisti, s katerim si, je moral biti res poseben, saj si vedno govorila, da se ne boš poročila :P) ali imaš že otroke. Ali pa tudi ne. V vsakem primeru je v redu. :D

Pa da si še vedno malo nora, zasanjana, sitna, ambiciozna, težko pri miru in večino časa nasmejana.

Predvsem pa upam, da živiš življenje in se še vedno držiš načela, da nismo tukaj samo zato, da smo, ampak da živimo. In da na koncu najbolj obžalujemo stvari, ki jih nikoli nismo naredili.

Zato upam, da si skočila s padalom, šla na bungee jumping, se naučila surfati in tistemu fantu, ki ti že par let ne gre iz glave, končno povedala, kaj čutiš ;)

Rada te imam,

21- letna Klavdija <3

p.s. Med pisanjem tega bloga si poslušala Olly Murs ft. Demi Lovato - UP.

nedelja, 16. avgust 2015

Zakaj sebe ne postavimo na prvo mesto?

Pred kratkim sem začela gledati serijo z naslovom Chasing Life. Serija govori o 24-letni novinarki April, ki ugotovi, da ima levkemijo. Gledanje me ob enem navdaja z depresijo, ob enem pa me neizmerno veseli. Z depresijo zato, ker mi je grozno, da tako mlada oseba zboli in daje mi vedeti, da se nam življenje lahko spremeni v sekundi. In z veseljem zato, ker mi je tako dobro gledati, da se odloči, da se bo borila in preživela ter vzame stvari v svoje roke. Neha gledati na druge in se začne posvečati izključno sebi. In to mi je dalo misliti. Zakaj ljudje začnemo gledati nase, delati vse kar smo si vedno želeli in uživati življenje šele, ko se nam nekaj zgodi? Zakaj ne počnemo tega od prvega dne, ko se zavedamo samih sebe?


Tudi sama vedno bolj ugotavljam, da vedno druge postavim na prvo mesto, nase pa večkrat pozabim. In tega sem sita. Sita sem, da me ljudje stalno sprašujejo, zakaj počnem to, zakaj počnem ono in se vedno opravičujem za svoja dejanja, svoje besede, skoraj za svoje misli. Ni življenje prekratko, da bi se ves čas ozirali na druge? Da bi ves čas razmišljali, kaj drugi mislijo o nas in če se bomo komu s čimer koli zamerili? Zakaj enostavno ne moremo živeti tako,kot nam paše? Seveda v takšnih mejah, da ne prizadenemo ljudi, ki jih imamo radi, a še vedno tako kot se nam zdi najbolj prav?

torek, 04. avgust 2015

Zakaj ljudje ne znamo komunicirati?

"Živjo, kako si?" "Hej, v redu sem, pa ti?" "Super sem."
V zadnjem času vedno bolj ugotavljam, da ljudje ne znamo komunicirati. Povemo tisto, kar se sliši najlažje in se nam v tistem trenutku zdi najbolj primerno. Zelo redko kdo bo povedal, kako se počuti, kaj se mu dogaja, saj se nam zdi, da ljudi tega ne zanima, ali pa nas je strah, kako se bo oseba, s katero govorimo, odzvala.

Zakaj smo taki? Zakaj ne moremo biti iskreni, povedati, kaj si mislimo, kaj hočemo, kaj si mislimo v tistem trenutku? Zato, ker nas je strah. Vsaj mene. Ker me je strah, da se bo oseba prestrašila, bila jezna name, se skregala z mano, ker me je strah zavrnitve.
Kako lažje bi bilo življenje, če bi ljudem povedali, točno to kar mislimo. Vsa razmerja bi lažje potekala, ljudje bi vedeli, kaj hočemo od njih in mi bi vedeli, kaj oni hočejo od nas. Ne bi bilo vse precej bolj enostavno? A ne, ljudje smo  butasta vrsta, ki jo je preveč strah vsake stvari, da bi karkoli naredila. Pa četudi moramo samo odpreti usta in izgovoriti nekaj besed.

In najhuje je, ko ugotoviš, da študiraš komunikologijo in si zgovorna oseba, a vseeno v večini primerov pogrneš pri komunikaciji. Ni to hudo ironično? Že dve leti se na faksu učim, kako se pravilno komunicira, kaj je komunikacija, kaj je komunikacijski šum,  a ko pride do komuniciranja v resničnem življenju, ne znam pravilno komunicirati. Govorim o nepomembnih zadevah, vsakodnevnih opravkih, ne povem pa nič osebnega ali globokega. Pa nisem edina, to je pogost pojav predvsem nas Slovencev. In teh stvari nisem dojela, dokler mi nekdo ni rekel, da ne povem nič osebnega. In sem začela razmišljati zakaj. Zato, ker me je strah, da če bom nekomu povedala nekaj osebnega, bom prizadeta ali zavrnjena, ali da me bo oseba zaradi tega videla drugače. Ne znam povedati, kaj  mislim, se postaviti zase in reči ne. In to moje življenje dela hudo zakomplicirano in občasno prav trapasto. In tega se ne grem več!

Ne bi bilo zabavno in zanimivo biti en teden popolnoma iskren z vsako osebo, ji povedati točno to, kar misliš v tistem trenutku? Naj to naredi tisti, ki si upa ;)