sreda, 31. december 2014

I fly with my own wings.



Kar nekaj časa sem razmišljala, kaj bom zapisala v zadnji objavi letošnjega leta. Naj napišem, da je bilo to leto odlično, ali naj raje povem po resnici in zapišem, da me je nemalokrat razočaralo? In sem se odločila, da napišem oboje, tako slabe kot dobre stvari. Leto 2014 je bilo leto polno vzponov in tudi polno padcev. In kljub temu da že kar nekaj časa govorim, da komaj čakam leto 2015, sem žalostna, da se ponovno zaključuje še eno leto. Še eno leto, v katerem sem malce odrasla in se naučila, da za vsakim dežjem posije sonce, pa čeprav na svoje sonce še vedno čakam. In vem, da bo posijalo, če ne jutri pa nekaj dni kasneje.
Bilo je leto, ko sem končno premagala strah in naredila vozniški izpit, leto v katerem sem zaključila prvi letnik, leto v katerem sem več časa preživela z osebami, za katere sem mislila, da bodo ostale dalj časa v mojem življenju, pa na žalost niso, leto totalno groznega poletja, ki me je že skoraj prepričalo, da se odselim v tople kraje, leto ko sem premagala še en strah in prvič šla na parkeljne, katerih me je bilo do sedaj vedno strah, leto koncertov, leto ko se mi je izpolnila želja in sem posnela priredbo pesmi, z zborom nastopila na nacionalni televiziji,  leto druženja s čudovitimi osebami, ki so in upam, da bodo še dolgo ostale v mojem življenju, presmejanih trenutkov, neprespanih noči in prepetih dni in izletov, ki so mi polepšali vsakdanje dni ter leto, ki mi je pokazalo, da imam čudovito družino, s katero sem včasih preživela premalo časa. Kljub padcem, ki jih na koncu pozabiš ali pa se jih vsaj trudiš potlačiti globoko vase, je bilo čudovito leto.
Leto ki me je naučilo, da se življenje zgodi vmes, ko si zaposlen z delanjem drugih načrtov.
In da pravi prijatelji ostanejo s tabo tudi takrat, ko si siten in bi se najraje odselil na drug konec sveta.
In kljub temu, da bom naslednje leto spet starejša za eno leto, se veselim novega leta. Veselim se novih ljudi, neznanih dogodivščin in dogodkov, ki me bodo spomnili, da moram živeti. Ker se trudim, da ne bi samo obstajala, ampak resnično živela.
Novoletnih zaobljub nimam, ker sem oseba, ki se zelo težko drži nečesa, kar ji nekdo vsili.
Želim si edino normalno poletje, brez dolgih hlač in dolgih rokavov ter zadostno količino vitamina D, ki mi ga je letos primanjkovalo. Novih izzivov, iskrivih ljudi in nasmehov na obrazih ter da bi bilo leto 2015 mogoče za odtenek boljše kot 2014.
Na koncu lahko dodam samo še to: I own every second, that this world can give, I saw so many places, the things that I did, with every broken bone I swear I LIVED.




Vsem želim ogromno zdravja, sreče, ljubezni, spontanih trenutkov in nagajivih pogledov. Želim vam, da bi se za trenutek ustavili, namenili neznancu lepo besedo ali nasmeh in se spomnili, da ne smemo tako hiteti skozi življenje, saj je prekratko in gre prehitro mimo nas. Počnite stvari, sanjajte in verjemite, da se vam bodo sanje uresničile.
Želim vam čudovito 2015, naj bo najboljše do sedaj! :*

C'est la vie


20. rojstni dan



I long for salt air in my hair

Morje 2014

Indijansko poletje

Premagan še en strah #zipline

#quote

Družinski piknik

Koncert OneRepublic

Božično vzdušje


Nastop na RTV
                                 
Družinsko praznovanje


Čudovita Nina Pušlar

Koncert Big Foot Mama in Siddharta #kongresnitrg


torek, 30. december 2014

Predzadnji dan leta 2014

Predzadnji blog v letošnjem letu. Zunaj je približno -10℃ in ja zima, ki jo res obožujem. Tristo plasti oblačil pa me še vseeno zebe, na vsakem koraku moram paziti, da mi ne spodrsne in si zlomim noge glede nato kakšen štor sem, da ne omenjam prihajajočih izpitov, teme ob petih popoldne in tega, da zaradi mraza ne morem ven. Ja zimo res obožujem ;) Za vse tiste, ki niste dojeli mojega sarkazma, naj povem, da komaj čakam poletje ali da vedno bolj razmišljam, da bi se preselila v tople kraje. A zaenkrat vztrajam v topli hiši in se sprašujem, kaj vse bom morala obleči, da se bom spravila v knjižnico in na bankomat.
Drugače pa ja v mojem življenju se tako kot po navadi dogaja veliko. Haha minilo je že skoraj deset dni od kar sem bila v Budimpešti, mimo je že božič , pa ogromno rojstnodnevnih žurk, sestričnino, ki danes praznuje 18 let (vse najboljše! :*) smo začinili na karaokah, pa koncert Nine Pušlar, koncert Big Foot Mame in Siddharte na Kongresnem trgu včeraj zvečer, kjer sem skoraj zagotovo dobila podhladitev. In čez manj kot 36 ur novo leto, ki ga mimogrede komaj čakam, čeprav sem danes dobila dve precej kul darili.
No več pa jutri v mojem tipičnem novoletnem blogu! :)

Pogled z mojega okna

Božički za en dan

Koncert Čedahučev

She flies with her own wings



Budimpešta


Pokljuka

torek, 09. december 2014

NORIŠNICA!!

Mislim, da ni bolj primernega naslova. Ker je res. Norišnica vsak dan posebej. Saj ne rečem, da ne uživam, ampak je res noro! V nedeljo večino dneva na POP TV, kjer sem delala portret z Matejo Ropoša, včeraj pisanje portreta in učenje moje preljube vejice in danes sem oddala portret, odpisala vejico in poslala radijski prispevek in končno upala, da bom imela vsaj majceno prostega časa. Ah, kje! Najprej sem šla po bratranca na trening plezanja, na dogodek, o katerem pišem za lokalni časopis, pa še na pevske vaje. In sem rekla, okej, ko pridem domov, pa resno branje Izgubljenega simbola (ki ga mimogrede berem že vsaj dva meseca) ali gledanje Prijateljev. Aja ne! Najprej se je z vsemi treba dogovoriti za vse žurke, praznovanja, pa nekaj dogovarjanj za faks in moj planer je nabito poln! Tiste moje sanje, da bom med počitnicami vsaj malo prosta, so se razblinile v prah. Vsak dan nekaj! Od pisanja prispevkov, prazničnih druženj, rojstnih dni, pa seveda delanja čudovitih seminarskih nalog, ki jih je malo morje. Pravi draga mati, počakaj na januar, saj bo bolje. Hahaha ne nimam izpitov, stotih predstavitev in še milijon drugih stvari, ne to ne obstaja. Do ponedeljka moram napisati še esej, najti novinarje za neko soočenje, potem pa me čaka še pisanje prispevkov, delanje potopisa in drug teden v petek enodnevni izlet v Budimpešto, ki se ga že noro veselim!

<3

!

Dan boja proti aidsu

My to do list

Miklavž
Sedaj grem pa sanjat, da bom samo vse pustila in se s samo enim nahrbtnikom preselila na Kanarske otoke. V resnici grem pod tuš in si v žilo vbrizgat dozo Prijateljev! Sanjam pa še vedno lahko! :D