četrtek, 27. marec 2014

Journey to the end of the night Ljubljana

Že pred dobrima dvema mesecema sem na Facebooku zasledila dogodek, ki je vabil ljudi vseh starosti, naj se udeležijo potovanja na konec noči in takoj sem se odločila, da se pridružim. Problem pa je nastal, ko se je dva tedna pred tekmovanjem odprlo mesto za prijavo in so karte pošle v sedmih minutah!! Želelo se je prijaviti več kot 3000 ljudi, vendar so se zaradi varnosti število omejili na 1200 ljudi. Kar malo razočarana pa sem se hitro potolažila, ko sem ugotovila, da lahko še vedno sodelujem kot prostovoljka. Organizatorjem sem še isti dan poslala sporočilo in dobila sem odgovor, da naj se jim v petek uro pred začetkom pridružim pred kinom Šiška.

Journey to the end of the night Ljubljana je urbana igra, ki se je prvič začela v San Franciscu leta 2006, kateremu pa je sledilo še več držav, zadnja med njimi je tudi Ljubljana, v kateri se je journey prvič odvil na prvi pomladni dan, v petek 21. marca.

In kaj točno je urbana igra Journey to the end of the night?
Množica ljudi vseh starosti se zbere na točno določeni točki, ki jo določi organizator. Vsi tekmovalci dobijo zemljevid in dva trakova; enega rdečega in enega modrega. V igri morajo tekmovalci poiskati šest točk, ki so razpršene po celem mestu in na vsaki točki morajo opraviti nalogo, vmes pa jih lovijo lovilci z rdečimi trakovi. Tisti, ki ga lovilec ujame si mora zavezati rdeč trak in loviti naprej tiste, ki so še v igri. Lovilci ne smejo loviti le v varnih conah, ki so okoli točk in na avtobusnih postajah, tekmovalci pa morajo pot preteči ali prehoditi, od prevoznih sredstev lahko uporabljajo le javni prevoz.
V Ljubljani se je igra začela ob sedmi uri, vendar se je že ob šesti uri počasi začela nabirati množica ljudi, ki so nestrpno čakali začetek igre. Prostovoljci smo jim razdelili zemljevide ter en rdeč in en moder trak. V zraku je bilo čutiti napetost, evforijo ter navdušenje in vsi so komaj čakali, da se igra začne. Glavna organizatorka igre Poljakinja Natalia Skoczylas jim je pred odhodom razložila navodila, jim zaželela veliko sreče in še več zabave.
V Ljubljani so morali tekmovalci pokazati svoje znanje improvizacije, se spomniti vsega kar vedo o Evropski uniji, risati s kredo, predvsem pa so morali pokazati veliko iznajdljivosti in imeti veliko sreče, da so ušli spretnim lovilcem. Na koncu je igro končalo 231 ljudi, najboljši lovilec pa je ujel 25 tekmovalcev, mislim pa da smo celo podrli rekord v številu tekmovalcev.

Kljub temu da se mi letos ni uspelo prijaviti, pa sem v vlogi prostovoljke uživala. Na prvi točki v podhodu pri Tivoliju sem delila štampiljke zagretim tekmovalcem in res je nor občutek, ko se v dveh sekundah okrog tebe znajde 50 ljudi in se dere: Meni tudi, meni tudi!

Lahko rečem samo: Odlična igra in komaj čakam naslednjo v kateri upam, da bom sodelovala kot tekmovalka! :D

Spletna stran Journey to the end of the night



ponedeljek, 17. marec 2014

2. obletnica bloga C'est la vie!


Danes je točno dve leti odkar sem napisala svoj prvi blog na bloggerju. V dveh letih sem napisala preko 100 blogov, si ustvarila stran na Facebooku, kjer me spremlja več kot 100 ljudi, spoznala kar nekaj blogerk, ki redno berejo moje objave in mi s komentarji lepšajo dneve ter se z veliko večino le teh že srečala v živo in ugotovila, da so v živo prav tako zanimive, zgovorne in simpatične kot preko bloga.
Večinoma sem na svojem blogu in še bom,  objavljala svoje misli, sanje, kritike in pisala o pomembnih dogodkih v svojem življenju. V zadnjem letu sem začela sodelovati tudi s stranjoMoia.in, ki moje bloge objavi na svoji spletni strani.

V dveh letih sem se spremenila tako jaz, kot moj način pisanja. S pisanjem bloga C'est la vie, sem postala bolj zrela, z nekaj vmesnimi otročjimi stanji, upam, pa da se je tudi moje pisanje v dveh letih izboljšalo, čeprav še vedno ne znam postavljati vejic in imam občasno probleme s sklanjanjem nekaterih imen. Blog mi je prinesel poznanstva z novimi ljudmi in nove izkušnje ter me vsak dan bolj prepričuje, da si nekoč v daljni (ali pa mogoče že v bližnji) prihodnosti želim pisati kolumno in z ljudmi deliti svoj pogled na svet. Pomagal mi je, da sem se naučila sprejeti kritiko in se razveseliti pohvale.
Predvsem pa me je naučil da življenje pač je takšno kakršno je, kar pove že sam naslov bloga.
Hvala vsem, ki redno spremljate moj blog in mi s svojimi komentarji lepšate dneve! Prvi blog.

Roses














Še nekaj utrinkov zadnjih dveh let:

Pariz 2013
C'est la vie
Maturantska parada
Kratki lasje

Fashion week Zagreb 2013
Wella ambasadorka


sobota, 08. marec 2014

Don't stop believing!

Po dolgem času nova objava. Danes je dan žena, zato vsem puncam in ženskam želim vse lepo in uživajte v tem prečudovitem sončnem dnevu.
V zadnjem času se je zgodilo kar nekaj stvari, vendar ni bilo časa ali pa navdiha za pisanje bloga, ampak sedaj sem nazaj, tako da upam, da mi uspe bolj redno objavljati.
Včeraj smo s predmetom Uvod v novinarstvo II obiskali Radio Slovenija, pred tem pa že Pro plus in STA. Sicer me pri novinarstvu najbolj zanima pisanje, ampak po obisku radia bom morala še enkrat premisliti, saj radio združuje tako pisanje prispevkov kot govorjenje pred mikrofonom.
Na radiu pa je bilo najbolj zanimivo to, da sem se kar na enkrat znašla v studio in v živo govorila poslušalcem prvega programa Radia Slovenija. Imeli smo možnost iti v studio in s sošolcem sva se javila, sama pa se sploh nisem zavedala, da bomo res šli v živo. Kar naenkrat pa sem sedela v studiu in voditelj naju je spraševal zakaj sva se odločila za študij novinarstva, kako nama je všeč na faksu in kakšno novinarstvo naju zanima. Malo me je zgrabila trema, kar se je slišalo na glasu, drugače pa sem uživala in ugotovila, da mi je tudi delo na radiu vedno bolj pri srcu.

Danes pa me čaka še nekaj opravkov, zvečer pa si bom v domačem kinu ogledala film Moj teden z Marilyn, in sicer iz dveh razlogov, ker me zanima življenje Marilyn Monroe in ker v njem igra čudoviti Eddie Redmayne. Preprost in čudovit zaključek dneva žena.

Journey: Don't stop believing

Memories!