sreda, 31. december 2014

I fly with my own wings.



Kar nekaj časa sem razmišljala, kaj bom zapisala v zadnji objavi letošnjega leta. Naj napišem, da je bilo to leto odlično, ali naj raje povem po resnici in zapišem, da me je nemalokrat razočaralo? In sem se odločila, da napišem oboje, tako slabe kot dobre stvari. Leto 2014 je bilo leto polno vzponov in tudi polno padcev. In kljub temu da že kar nekaj časa govorim, da komaj čakam leto 2015, sem žalostna, da se ponovno zaključuje še eno leto. Še eno leto, v katerem sem malce odrasla in se naučila, da za vsakim dežjem posije sonce, pa čeprav na svoje sonce še vedno čakam. In vem, da bo posijalo, če ne jutri pa nekaj dni kasneje.
Bilo je leto, ko sem končno premagala strah in naredila vozniški izpit, leto v katerem sem zaključila prvi letnik, leto v katerem sem več časa preživela z osebami, za katere sem mislila, da bodo ostale dalj časa v mojem življenju, pa na žalost niso, leto totalno groznega poletja, ki me je že skoraj prepričalo, da se odselim v tople kraje, leto ko sem premagala še en strah in prvič šla na parkeljne, katerih me je bilo do sedaj vedno strah, leto koncertov, leto ko se mi je izpolnila želja in sem posnela priredbo pesmi, z zborom nastopila na nacionalni televiziji,  leto druženja s čudovitimi osebami, ki so in upam, da bodo še dolgo ostale v mojem življenju, presmejanih trenutkov, neprespanih noči in prepetih dni in izletov, ki so mi polepšali vsakdanje dni ter leto, ki mi je pokazalo, da imam čudovito družino, s katero sem včasih preživela premalo časa. Kljub padcem, ki jih na koncu pozabiš ali pa se jih vsaj trudiš potlačiti globoko vase, je bilo čudovito leto.
Leto ki me je naučilo, da se življenje zgodi vmes, ko si zaposlen z delanjem drugih načrtov.
In da pravi prijatelji ostanejo s tabo tudi takrat, ko si siten in bi se najraje odselil na drug konec sveta.
In kljub temu, da bom naslednje leto spet starejša za eno leto, se veselim novega leta. Veselim se novih ljudi, neznanih dogodivščin in dogodkov, ki me bodo spomnili, da moram živeti. Ker se trudim, da ne bi samo obstajala, ampak resnično živela.
Novoletnih zaobljub nimam, ker sem oseba, ki se zelo težko drži nečesa, kar ji nekdo vsili.
Želim si edino normalno poletje, brez dolgih hlač in dolgih rokavov ter zadostno količino vitamina D, ki mi ga je letos primanjkovalo. Novih izzivov, iskrivih ljudi in nasmehov na obrazih ter da bi bilo leto 2015 mogoče za odtenek boljše kot 2014.
Na koncu lahko dodam samo še to: I own every second, that this world can give, I saw so many places, the things that I did, with every broken bone I swear I LIVED.




Vsem želim ogromno zdravja, sreče, ljubezni, spontanih trenutkov in nagajivih pogledov. Želim vam, da bi se za trenutek ustavili, namenili neznancu lepo besedo ali nasmeh in se spomnili, da ne smemo tako hiteti skozi življenje, saj je prekratko in gre prehitro mimo nas. Počnite stvari, sanjajte in verjemite, da se vam bodo sanje uresničile.
Želim vam čudovito 2015, naj bo najboljše do sedaj! :*

C'est la vie


20. rojstni dan



I long for salt air in my hair

Morje 2014

Indijansko poletje

Premagan še en strah #zipline

#quote

Družinski piknik

Koncert OneRepublic

Božično vzdušje


Nastop na RTV
                                 
Družinsko praznovanje


Čudovita Nina Pušlar

Koncert Big Foot Mama in Siddharta #kongresnitrg


torek, 30. december 2014

Predzadnji dan leta 2014

Predzadnji blog v letošnjem letu. Zunaj je približno -10℃ in ja zima, ki jo res obožujem. Tristo plasti oblačil pa me še vseeno zebe, na vsakem koraku moram paziti, da mi ne spodrsne in si zlomim noge glede nato kakšen štor sem, da ne omenjam prihajajočih izpitov, teme ob petih popoldne in tega, da zaradi mraza ne morem ven. Ja zimo res obožujem ;) Za vse tiste, ki niste dojeli mojega sarkazma, naj povem, da komaj čakam poletje ali da vedno bolj razmišljam, da bi se preselila v tople kraje. A zaenkrat vztrajam v topli hiši in se sprašujem, kaj vse bom morala obleči, da se bom spravila v knjižnico in na bankomat.
Drugače pa ja v mojem življenju se tako kot po navadi dogaja veliko. Haha minilo je že skoraj deset dni od kar sem bila v Budimpešti, mimo je že božič , pa ogromno rojstnodnevnih žurk, sestričnino, ki danes praznuje 18 let (vse najboljše! :*) smo začinili na karaokah, pa koncert Nine Pušlar, koncert Big Foot Mame in Siddharte na Kongresnem trgu včeraj zvečer, kjer sem skoraj zagotovo dobila podhladitev. In čez manj kot 36 ur novo leto, ki ga mimogrede komaj čakam, čeprav sem danes dobila dve precej kul darili.
No več pa jutri v mojem tipičnem novoletnem blogu! :)

Pogled z mojega okna

Božički za en dan

Koncert Čedahučev

She flies with her own wings



Budimpešta


Pokljuka

torek, 09. december 2014

NORIŠNICA!!

Mislim, da ni bolj primernega naslova. Ker je res. Norišnica vsak dan posebej. Saj ne rečem, da ne uživam, ampak je res noro! V nedeljo večino dneva na POP TV, kjer sem delala portret z Matejo Ropoša, včeraj pisanje portreta in učenje moje preljube vejice in danes sem oddala portret, odpisala vejico in poslala radijski prispevek in končno upala, da bom imela vsaj majceno prostega časa. Ah, kje! Najprej sem šla po bratranca na trening plezanja, na dogodek, o katerem pišem za lokalni časopis, pa še na pevske vaje. In sem rekla, okej, ko pridem domov, pa resno branje Izgubljenega simbola (ki ga mimogrede berem že vsaj dva meseca) ali gledanje Prijateljev. Aja ne! Najprej se je z vsemi treba dogovoriti za vse žurke, praznovanja, pa nekaj dogovarjanj za faks in moj planer je nabito poln! Tiste moje sanje, da bom med počitnicami vsaj malo prosta, so se razblinile v prah. Vsak dan nekaj! Od pisanja prispevkov, prazničnih druženj, rojstnih dni, pa seveda delanja čudovitih seminarskih nalog, ki jih je malo morje. Pravi draga mati, počakaj na januar, saj bo bolje. Hahaha ne nimam izpitov, stotih predstavitev in še milijon drugih stvari, ne to ne obstaja. Do ponedeljka moram napisati še esej, najti novinarje za neko soočenje, potem pa me čaka še pisanje prispevkov, delanje potopisa in drug teden v petek enodnevni izlet v Budimpešto, ki se ga že noro veselim!

<3

!

Dan boja proti aidsu

My to do list

Miklavž
Sedaj grem pa sanjat, da bom samo vse pustila in se s samo enim nahrbtnikom preselila na Kanarske otoke. V resnici grem pod tuš in si v žilo vbrizgat dozo Prijateljev! Sanjam pa še vedno lahko! :D

sobota, 29. november 2014

Long time no see!


Moj blog sameva, ker enostavno nimam dovolj časa, da bi se usedla za nekaj minut in skupaj napletla nekaj misli. Enostavno se preveč dogaja. Pisanje za tri različne časopise, vsak teden sestanki, dva festivala prejšnji teden, pa še nekaj dela za faks. Malo sem si oddahnila na koncertu skupine OneRepublic ( sveto prisegam, da objava o tem še pride, samo še ne vem kdaj) in seveda naše (očitno že tradicionalne) karaoke v domačem pubu. Vmes sem si vzela en dan za lenarjenje in pogledala nekaj delov serije Prijatelji, ki je mimogrede sedaj moja vsakodnevna popotnica in če imam čas, vsak dan na poti na faks in nazaj pogledam en del. In lahko rečem, da je poleg HIMYM postala moja najljubša, mogoče mogoče bo počasi postala še celo boljša. ;) Po novem letu pa se vračam v gimnazijske klopi ( okej no, samo nazaj v gimnazijski oz. pogimnazijski zbor) in ugotavljam, kje bom našla čas za vse izpite in predstavitve, ki me čakajo po novem letu.

Sanjam o toplih dneh in dolgih nočeh, kratkih hlačah in mrzlih pijačah. Ampak skozi okno me ob štirih popoldne iz sanjarjenja zbudi temno nebo, zjutraj pa ne morem vstati iz postelje, ker je zunaj tako megleno, da ne vidim niti par metrov pred sabo. Zime ne maram. Nikoli je nisem marala in najbrž je tudi nikoli ne bom. Saj vem, da moramo uživati v vsakem trenutku in da ne smemo čakati na poletje, petke itd., ampak zime res ne maram. Dela me melanholično in depresivno. Neproduktivno in pasivno. Kar sovražim. Sovražim to, da ne morem ven brez kape, rokavic in šala ter brez tople parke, ki je še vedno premalo topla zame.  No mogoče je sovražim malo premočna beseda, ampak you got the point!
Edina stvar, ki me brani pred tem, da padem v objem popolne depresije je prihajajoči veseli december, ki bo, vsaj po zapisih v mojem koledarčku, zagotovo pester in vesel. Edina dobra stvar zime so tako zame prihajajoči božični prazniki, ki se z nevzdržno hitrostjo približujejo in že počasi trkajo na vrata. Pomaga pa seveda tudi milijon obveznosti, ki sem si jih letos naložila. Brez težave lahko rečem, da je letošnje študijsko leto precej bolj pestro kot lanski prvi semester, ko sem večino časa sedela doma in gledala v strop ter se spraševala, kaj naj počnem.
Vedno bolj pa tudi ugotavljam, da letos nisem naredila skoraj nič, za kar sem se odločila, da bom. Surfanje ni uspelo, supanje tudi, pa bungie jumping in vsaj en pobeg v tujo državo??? Kaj sem delala celo leto?? Ampak ja preveč se dogaja, časa pa je premalo, čeprav vem, da je to le beden izgovor. In naslednje leto res! Vsaj en pa, če tudi samo enotedenski oddih nekje daleč v toplih krajih, kjer bom poskušala združiti kar vse naenkrat, bungie jumping sem sicer nadomestila z zip liningom, ampak naslednje leto bo tudi to ( upam) prišlo na vrsto!
Sedaj pa letim v gledališče, potem pa na večerno druženje s prijatelji, ki jih mimogrede vedno bolj pogrešam in če slučajno berejo tole: I love you guys! :D
Pa še ena takšna misel  malo mimogrede za razmislek, ki jo je na svojem blogu objavila ena izmed meni najljubših blogerk Pure Blur (upam, da ne zameriš :*):
You need to be happy every day, you never know when your holidays stop. Someone gave you those holidays on the Earth, don't spent them as being sad, worried or angry. You never know when they will end. Because after that, there is nothing." 
In takrat se zelo močno potrudim najti tudi sama pozitivne stvari zime, ki prihaja. 

OneRepublic- I Lived

xoxo C'est la vie



Najboljši film

Priprave na intervju

Flower power

With every broken bone I swear I Lived. #OneRepublic



Prvo snemanje za radio



ponedeljek, 03. november 2014

La vita e Bella!

Vsak dan se nekaj dogaja, vendar pa so tile prosti ponedeljki vedno bolj neproduktivni. Večini študentov se prosti dan v tednu zdi nekaj fantastičnega, sama pa cel dan ne počnem drugega kot ležim televizijo in ne počnem nič. Edina dobra oz. produktivna stvar današnjega novembrskega ( o ja novembra smo že) so bile govorne vaje, ki jih po novem obiskujem. Mogoče se vam to ne bo zdelo nič posebnega, sama pa prav rada grem, saj je govorjenje še vedno moja najljubša dejavnost. :D V zadnjih dveh tednih se je zgodilo kar nekaj stvari. Najhujša so bile poplave pred desetimi dnevi, v katerih nam je skoraj poplavilo hišo, ampak smo imeli ogromno srečo, da se nam je voda ustavila direktno pred vrati.
Konec tedna je nato potekalo že tradicionalno brucovanje kluba študentov, kar je pomenilo: koncert Big Foot Mame! Pa intervju za faks, sestanek še za en časopis, dva movie nighta s prijatelji v prejšnjem tednu in seveda noč čarovnic. Letos v vlogi Marilyn Monroe. :) Dan mrtvih, kjer seveda ni manjkala moja ogromna družina in seveda prevelike količine hrane. Pa današnji len in neproduktiven ponedeljek. Ta teden pa cel kup sestankov, nekaj dela za faks, konec tedna pa... Pevski vikend! Do takrat pa La vita e Bella!
LJ Fashion week

Family picnic

Pancakes

Happy Halloween


Sladko brezdelje

ponedeljek, 20. oktober 2014

Eno ribo za s sabo prosim!

Sobota zjutraj, ura je 9.00 in meni se ne da vstat iz postelje. In nato se spomnim, da je sobota in da me čaka dan polen adrenalina. Zipline prihajam!
Hitro se oblečem, vzamem vse kar potrebujem in se odpravim do A-ja, ki je danes naš voznik, prideta se K ter P in že smo v avtu in se peljemo proti Bovcu. Čez Železnike. Kar pomeni ozke ulice, ogromno ovinkov in še toliko več zabave in smeha. Med vožnjo dobimo tudi idejo, da bi se nazaj grede ustavili in si privoščili ribo in jaz predlagam, da zakaj je ne bi vzeli kar za s sabo, kar takoj povzroči salve smeha. Ki se še bolj stopnjujejo, ko spet doživim enega mojih blond trenutkov in vprašam katero jezero je, ko se peljemo čez Most na Soči ( saj pravim še dobro, da nimam svetlih las). -.-
Po dveh urah vožnje pridrvimo v Bovec, si na hitro privoščimo še osvežilno pijačo, potem pa sem kar naenkrat že v terenskem vozilu in se peljem proti Kaninu. Po pravici me, dokler nisem zagledala prve "zajle" ni bilo še nič strah, na prvi pa mi je srce malce padlo v hlače. Kar pa je bilo povrnjeno takoj, ko sem se spustila in ugotovila, da je super fantastično! Še štirje spusti in dve uri sta minili kot bi mignil in na koncu sem bila prav razočarana, da je bilo tako hitro vsega konec. Nazaj grede smo se res ustavili na ribi, vendar je nismo vzeli za s sabo. ;) Še dolga vožnja nazaj čez železniške ovinke z ogromnoooo petja in že smo se znašli v odprti in ne hriboviti Škofji Loki z željo, da kmalu ponovimo celodnevni izlet.








petek, 17. oktober 2014

In.. Akcija!

In sem spet prelomila tisto mojo obljubo, da bom bolj redno objavljala. Izgovor: začetek faksa, ves čas se nekaj dogaja, nič me ni doma, enostavno sem noro zaposlena.
Konec septembra je prinesel konec počitniškega dela in začetek študijskega leta. Kar pomeni, da sem bolj malo doma in preveč časa v Ljubljani. Že takoj 1. oktobra sem se znašla na RTV-ju in ja to je tisti projekt o katerem sem rekla, da vam bom malo več povedala. Na Programu za mlade so iskali študente ter dijake in prijavilo se nas je malo manj kot dvajset. Zaenkrat bomo pomagali z raznimi anketami ali asistencami, nato pa bo na koncu eden (ali več) izbran, da bo lahko sodeloval. Naslednji dan me je čakal večer v gledališču in prva študentska zabava v klubu nad mestom. V petek sem se bolj kot ne sestavljala skupaj, v soboto pa spet gledališče in zvečer že obvezne karaoke v pubu. :D pa da ne boste mislili, ne nisem na dva dni hodila v gledališče in potem ven žurat. ;) Sta pa bila oba tedna kar precej naporna. V ponedeljek sem z dvema sošolkama po Ljubljani strašila ljudi z mikrofonom, v sredo smo si ogledali, kako je videti asistenca pri oddaji, v četrtek nas je čakala 50. obletnica novinarstva. Vikend je bil malo bolj miren, teden pa potem spet divji. V sredo sem po faksu šest ur preživela na Fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer sem pomagala pri dogodku TEDx, nato pa sem se udeležila še novinarskega brucovanja, v četrtek pa seveda faks od osmih do petih zvečer in sestanek z novinarskim društvom. Danes sem se na faksu pojavila ravno toliko, da sem povedala s kom bom naredila intervju za novinarsko sporočanje, prišla domov za dve uri, zvečer pa se vračam v Ljubljano, kjer upam, da bom videla drobce ljubljanskega tedna moda. Jutri pa dan v znamenju spuščanja po žici (ni me še strah!), v nedeljo družinski piknik in v ponedeljek frej!!


Zadnji dan počitniškega dela. 



Prvi študijski dan.

Roza oktober

Novi!
50. obletnica novinarstva

Dopoldne na RTV.




Odprta kuhna
Marilyn & Audrey


Poletje sredi oktobra

V sredo sem bila na FRI!