Festival Stična mladih

Vsako leto, se tretjo soboto v septembru v Stični odvija festival Stična mladih, na katerem se ponavadi zbere od 5000 do 8000 mladih, z vseh koncev Slovenije.
Na začetku poteka program za dijake in študente, nato pa se mladi porazgubijo po delavnicah. Po delavnicah sledi kosilo, nato pa se vsi skupaj zberemo pri sv. maši, ki se kar precej razlikuje od tipične nedeljske maše. Preden zapustimo Stično, pa nas čaka še žur s Stična bendom.
Letos smo se zbrali ob 8. 15 in se polni pričakovanj odpeljali v Stično. Že takoj ob prihodu smo prejeli zapestnice, z letošnjim geslom, ki se glasi: Veselite se v Gospodu, zmer. Na osrednjem prireditvenem prostoru, smo lahko poslušali povzetek izpovedi nekdanjega londonskega gangsterja Johna Pridmora, nato pa so se začele delavnice. Kot vsako leto, se tudi letos nisem udeležila nobene, saj se z R rajši sprehajava in razgledujeva po Stični ter si seveda ogledava tudi kakšno igro nogometa.
Po času za kosilo je sledila sv. maša. Med samo mašo je veliko petja, igranja vlog, v celoti se maša povsem razlikuje od tipične nedeljske maše. Vsi tisti, ki ste že kdaj bili v Stični, veste, kako nor in super občutek je biti del množice, ki moli in prepeva. Maši seveda sledi še zabava s Stična bendom.
Ko si tako le en delček ogromne množice, s katero prepevaš in vpiješ, dojameš kaj je pomembno v življenju. Ko veš da si na tem svetu z razlogom in močjo, da lahko nekaj spremeniš. Vsako leto Stična v meni pusti prav poseben pečat, ki me spremlja čez celo leto in povzroči, da se skozi celo leto že veselim naslednje.

Vihar, vihar

Srečko Kosovel: Vihar, vihar

Vihar, vihar mi gre cez pot

in v plašc se moj upira,

zlomiti hoce moj upor,

ne upor, božjast nemira.

Kadar razpne popotni plašc,

kot ptic, rojèn v svobodo,

se zdim in s silo dvojnih kril

borim se s to usodo.

Tako grem jaz, tako gre vsak,

kdor cuti cilj v daljavi, 

ce sila ustavi mu korak, 

on se ji zoperstavi.

Srce balkansko in morje jadransko

Maturanc je ZAKON!
V soboto 25. avgusta ob dveh ponoči, smo se dva razreda odpravili na maturantski izlet. Na Balkan! Ja, malo čudno se sliši, glede na to, da je večina četrtošolcev šla "žurat" na Krf z Mondialom. Naša šola nekako ni navdušena nad neorganiziranimi izleti, zato smo si iz ponudbe šole izbrali Balkan in tja potovali kot prva generacija po letu 1989.
Po deseturni vožnji smo prispeli v Sarajevo. Povojno mesto, ki si od vojne še ni popolnoma opomoglo, nas je kar hitro očaralo z nizkimi cenami in seveda hrano ( čevapčiči so TOP!). Po ogledu Begove džamije, katoliške cerkve, sprehodu po Baščaršiji in ogledu tunela, po katerem so med vojno prenašali hrano, smo zvečer preverili utrip mesta. Prvi večer smo tako imeli spoznavni večer, naslednji dan pa Packa party, kjer smo si porisali majice po dolgem in počez. Na koncu smo se kar težko poslovili od Sarajeva, vendar nas je čakal Mostar, kjer smo si ogledali skok s slavnega mostu in turško hišo. Hitro smo si privoščili še zadnje bosanske jedi, nato pa smo se odpravili na Hrvaško, natančneje v Ploče, kjer smo bili nastanjeni naslednje štiri noči. Po prihodu smo si nekateri privoščili hiter skok v morje, zvečer pa nas je čakal frizurn party, kjer smo izražali svojo ustvarjalnost.
Po prekratki noči, smo se naslednje jutro odpravili v Dubrovnik, kasneje pa smo se vrgli še v kristalno čisto vodo, nato pa smo se hitro odpravili nazaj v hotel, kjer so se že začele priprave na izbiranje miss kosmatih nog. Fantje so v vlogi punc zgledali odlično, so pa tudi hitro ugotovili, da je biti ženska težko.
Drugi dan na Hrvaškem smo se takoj zjutraj odšli kopat, kasneje pa smo se z ladjico odpeljali do otoka Korčule. Po obhodu tega prečudovitega otočka, smo se odpeljali nazaj v Ploče, oz. na Havaje, saj je bila tema večera hawaiian party. Večer je bil poln rožic v laseh in okoli vratu, plavutk in kopalk.
Zadnji dan pa smo se odpravili na peščeno obalo izliva reke Neretve, kjer smo priredili pravo Palmino olimpijado (Palmijado) in iz mivke zgradili največjo Palmo v zadnjih petih letih. Na koncu od mivke nismo bli nččč!! ;))
Zadnji večer je bil v znamenju oranžne barve, saj so nam podelili še diplome za vse dosežke preteklega tedna.
Sledil je dan odhoda. Hitro kolikor smo lahko, smo vstali (po skoraj neprespani noči je bilo to izredno težko!), spakirali stvari in preverili, če slučajno nismo česa pozabili. Na poti proti domu smo naredili še hiter postanek v mestecu Trogir.
Enotnega mnenja, da je bila to ena najboljših izkušenj, ki smo jih doživeli, smo proti večeru prispeli v deževno Slovenijo.

Seveda pa brez maturantske himne ne gre!
http://www.youtube.com/watch?v=HdqUIVN7a4s


C'est la vie.