Načrti za počitnice in moj poklic

Vem, da sem malo pozna ampak moram: KONEC!!!! Konec mature, konec gimnazije, konec učenja. Tri mesece uživanja in (skoraj) brezdelja. In potem končno faks, ki se ga vedno bolj veselim. :)) In sedaj je mogoče končno napočil čas, da vam zaupam kaj (upam) da bom študirala. Ampak šele po mojih načrtih za počitnice.
Počitnice so se začele v soboto po zadnji ustni maturi (nemščina je bila prihranjena za konec). Takoj popoldne sem obiskala družino v Postojni, v nedeljo pa je sledil razredni (poslovilni) piknik. Prav tako tudi med tednom ni manjkalo zabave. Spanje pri prijateljici, šoping po City Parku, obisk Ljubljane, barvanje las, prvi pircing. Poleg zabave, pa sem ta teden začela tudi s poletnim delom, vendar mi je ponagajalo vreme in resnično upam, da se bo v naslednjih dneh izboljšalo.
Moji nadaljnji načrti pa obsegajo:
- 19. rojstni dan v ponedeljek (sem res že tok stara??)
- morje s prijatelji
- Pariz v septembru
- Ogled vseh serij in filmov za katere med letom ni bilo časa
- Branje knjig
- Počitniško delo
- Pisanje bloga ( ki sem ga med maturo povsem zanemarila) in člankov
- Tek, kolesarjenje (oz. karkoli me bo spravilo v boljšo formo)
- čim več druženja s prijatelji
Seveda so to le okvirni načrti, kaj se bo resnično zgodilo v naslednjih treh mesecih, pa bomo še videli. Seveda sem trenutno v nestrpnem pričakovanju rezultatov mature in kasneje pošte iz faksa, predvsem pa upam, da bom sprejeta tja, kamor si želim že nekaj let.

Vpisala sem se na Fakulteto za družbene vede smer novinarstvo. Za to sem se odločila že nekaj let nazaj in moja želja se v gimnaziji ni spremenila. Nekaj časa sem razmišljala tudi o psihologiji in farmaciji, vendar sem na koncu izbrala novinarstvo, saj je bilo nekako vedno prisotno, kljub drugim izbiram.
Skozi vsa leta, še posebno pa letos sem poslušala pripombe in komentarje ljudi zakaj sem si izbrala ta faks, da ne bom dobila službe in zakaj si ne bi rajši izbrala kakšen boljši faks, kjer ni je najtežji predmet omara in ni najtežje pasti po stopnicah. Nekaj časa so me ti komentarji še motili, potem pa sem se naučila, da jih enostavno preslišim in preprosto sledim svojim sanjam. Vsakemu povem, da vem kaj hočem in da si nisem izbrala fakultete, ampak sem si izbrala poklic. Poklic, ki upam, da ga bom lahko opravljala in v njem uživala. Pač ne moremo biti vsi zdravniki in pravniki. :))
Zato sedaj čakam, na rezultate mature in močno upam, da bom sprejeta na faks in bom lahko počela, kar si želim zadnjih nekaj let.

Denar

Sicer me čakajo še štiri ustne mature ( le zakaj sem vzela nemščino), ampak se mi ne ljubi učiti in sem se raje odločila napisati blog. Predelati moram še književnost in matematiko, prav tako pa ne bi bilo slabo pregledati tem za angleščino in nemščino.
Tema današnjega bloga bo denar. Zakaj ta tema? Zato, ker se vedno vse vrti okoli denarja, kamorkoli se obrnemo. Je stvar s katero si lahko kupujemo in s katero pridobivamo ogled. Pa je denar v življenju res tako pomemben?
O denarju sem se odločila pisati pred približno pol ure, ko sem v rokah gledala dvajset evrov, ki mi jih je dedi dal za spričevalo. Pa sem pomislila, da bi bila to super tema, za tak malo bolj sociološki in v mojem primeru seveda tudi filozofski blog.
Denarja ni nikoli premalo. Vsak je vesel, če dobi višjo plačo, zadane na lotu, ali enostavno dobi denar. Ampak zakaj ljudje v kapitalizmu pripisujemo tako veliko vrednost listu papirja. Listu papirja s katerim si lahko kupimo novo oblačilo, hrano, nov avto ali pa preprosto plačamo položnice. Ne bi bilo boljše, da ne bi bilo denarja in bi nekako stvari lahko dobili na drugačen način?

V današnjem svetu so ljudje, ki nimajo dovolj denarja označeni za manj vredne, reveže in tiste, ki si pač ne morejo privoščiti vsega. Pa je to pošteno? Je res pošteno, da človeka sodimo po tem koliko denarja ima in pozabimo kakšen je ta človek v resnici? Ne NI. Vse druge človeške vrednote so precej bolj pomembne, kot to koliko denarja ima nekdo. Pozabimo na človekove pozitivne lastnosti in njegove vrline, vidimo samo koliko ima človek v denarnici.
Denar nas je privedel do tega, da smo postali egoistični, narcistični in predvsem površinski. Ne vidimo več pomembnih stvari, samo tiste materialne stvari. Takoj ko dobimo nekaj, že hočemo nekaj novega in boljšega. Zakaj je sosedov avto boljši kot naš? Zakaj je prijateljičina obleka lepša kot naša? Zakaj se tako trudimo biti boljši, lepši in v vseh pogledih enaki kot drugi?
Zakaj se ne bi raje odločili in bili to kar hočemo biti, pozabili, da ima denar vrednost samo takrat, ko potrebujemo hrano ali moramo plačati položnice. V vseh drugih okoliščinah pa bi morali gledati na druge vrednote in vrline, ki jih ima človek.
Kakšno pa je tvoje mnenje o denarju?