Moj blog počiva že skoraj dva meseca. Še sama ne vem zakaj. Izgovor bi lahko bil preveč dela za faks, nimam časa, nimam želje po pisanju, imam pisateljsko blokado ali pač nimam nič za povedati. Noben od teh izgovorov ni pravi, pravi je da se mi ne da. Ne da se mi odpret računalnika in vsake nekaj dni napisati par vrstic. Evo to je pravi izgovor.
Zadnja dva meseca sta bila ... VSE. Nora, zabavna, lepa, delavna, ob enem pa tudi žalostna, naporna, sitna in vse ostalo.
Tistih nekaj, ki vas bo prebralo ta blog, bo najverjetneje mislilo, da iščem pozornost ali, da se vam želim smilit. Nočem ne enega ne drugega, samo nekam moram zapisati misli, ki se mi v zadnjem času prepletajo po glavi.
V zadnjem času vedno bolj razmišljam, da ne spadam nikamor. Da ne spadam na študij novinarstva, da ne spadam v svojo družino, da ljudi v resnici ne zanima, kaj jim hočem povedati, da ne spadam v to državo, da enostavno ne spadam v svojo kožo in da nisem dovolj dobra. Da stvari, ki sem si jih želela še ne malo časa nazaj, niso več tisto, kar hočem. V letošnjem študijskem letu sem ugotovila, da sem oseba, ki uživa v tem, da vedno nekaj počne, skače sem in tja in da se ne boji izzivov in novih stvari. Več tega, boljše volje sem. Da obožujem kaos in stalno dogajanje, vmes pa na vsake toliko časa dan, ko lahko dam vse štiri od sebe. Dobila sem že vprašanja, če moj dan traja 38 ur in sem se samo smejala in rekla, da ne in da poznam ogromno oseb, ki počnejo precej več kot jaz, čeprav se občasno sprašujem, kako jim vse uspe. V drugem semestru se je dogajalo toliko stvari, v katerih sem uživala, vedno manj pa uživam ob spoznanju, da mogoče moja izbira faksa le ni bila tisto, kar hočem početi. Novinarka si želim postati že zadnjih nekaj let, to vedo vsi, ki me poznajo pa tudi tisti, ki me ne. Sem zgovorna, rada pišem, komunikacija je moj najmanjši problem. A vedno bolj se mi zdi, da ne sodim v novinarske vode. Pa tudi če, to zagotovo ni edina stvar, ki bi jo rada počela. Zdi se mi, da je življenje prekratko, da bi počela samo eno stvar. Rada bi več, rada bi počela vse in še več. Vedno sem se imela za osebo, ki namesto, da čaka na stvari, poskrbi ,da se te zgodijo. Ki najde v vsaki stvari, nekaj dobrega, ki uživa v tem, da vedno nekaj počne. In ki govori, da bo nekaj naredila in to res naredi. Ampak ne več. Enostavno tega ne delam več. Rada bi počela toliko stvari, pa se mi zdi, da nikamor ne bom prišla, da ne bom nič dosegla in ta strah me očitno zadržuje, da bi stvari dosegla. Pogrešam sebe. Pogrešam to, da tudi, če se mi nekam ni dalo iti, sem vseeno šla. Naredila vse stvari do roka, se potrudila in se videla kot nekdo, ki bo sam poskrbel za vse, kar želi. Osebo, ki je sanjala o stvareh in si teh sanj ni pustila vzeti.
Zadnjič mi je nekdo rekel, da se mu zadnje čase zdim žalostna. In šele takrat sem ugotovila, da sem žalostna. Žalostna, ker se mi zdi, da nikamor ne sodim, da si ne upam povedati stvari in žalostna, ker namesto, da bi se veselila poletja, razmišljam le o tem, da ga bo tako ali tako prehitro konec. Žalostna, ker se mi ne da delati stvari. Žalostna, ker negativno razmišljam in se sekiram zaradi nepomembnih stvari in žalostna, ker s svojo negativnostjo uničim stvari. Predvsem pa zato, ker namesto, da bi uživala v trenutku, preveč razmišljam, kdaj se bo vse lepo končalo. Mogoče je kriv samo naporen semester in rabim nekaj časa, da se vrnem nazaj, ali pa je čas da dvignem svojo rit in začnem ponovno početi stvari, ki me veselijo.
On repeat: Flash light