En nasmeh lahko polepša dan, Naj bo 2016 čudovito in nasmejano!

Letošnje leto je bilo vse. Od najbolj groznih in žalostnih trenutkov pa do najbolj veselih in čudovitih trenutkov.
Leto, ko sem ponovno začela iskati sebe in se nekje pred dvema mescema končno spet našla in ugotovila, da včasih stvari, ki si jih najbolj želimo, niso tiste, ki jih potrebujemo.

Leto, ko se je zgodilo toliko stvari. Imela sem možnost soustvarjati dogodke, bila del organizacijskih tedx ekip in se popolnoma zaljubila v njih.

Leto, ko sem obiskala sedem držav, se kopala v Atlantskem oceanu in našla nove kotičke sveta.

Leto, ko sem bila prvič noro zaljubljena in kmalu imela zlomljeno srce, ki pa se je sestavilo nazaj.

Leto, ko sem prvič občutila žalost in praznino po izgubi bližnjega.

Leto, ko sem postala vodja projekta, ki ga obožujem. Ki me obenem tako hudo straši, a po drugi strani tako veseli.

Leto, ko sem naredila milijon napak, spoznala čudovite ljudi, ki jih ne dam za nič na svetu in leto, ko sem izgubila nekatere ljudi, ki pa si žal ne zaslužijo več prostora v mojem življenju.

Leto, ko sem naredila skoraj vse, kar sem želela, izpolnila cilje, ki sem si jih zastavila. Čaka me le še ena stvar.

Leto, ko sem odrasla. In se naučila, da moraš kdaj tudi reči ne, se postaviti zase in da ne moreš vedno vsem ustreči.

Kljub zlomljenim srcem in smrti, vse te stvari so me naučile, kaj je življenje. Da le to ni vedno lepo in postlano z rožicami, včasih tudi grenko, a vedno po vsem tem posije sonce.

In lahko rečem, da vedno, ko se ozrem nazaj na tole leto in mislim, da sem bila zavrnjena, lahko rečem, da sem bila poslana naprej, k boljši stvarem.

Če pomislim, kje sem bila leto dni nazaj in kje sem danes, sem hvaležna, da sem tukaj. Sicer bi se marsikaj dalo še spremeniti, a ne obžalujem niti ene stvari, ki se je zgodila letos.

Vsaka mi je dala novo izkušnjo, ki mi je na koncu prinesla nekaj dobrega in nekaj kar me je naredilo bolj odraslo in pokazalo, da je življenje sestavljeno iz dobrih in slabih trenutkov. Bi bilo res zabavno, če bi bili le dobri trenutki?

Vsem skupaj želim čudovito leto. Naj bo mešanica dobrih in slabih trenutkov, saj nam prav ti slabi pokažejo, da so na svetu še vedno dobri ljudje in dobre stvari.
Naj bo leto uspešno, zaljubljeno, malce noro, predvsem pa nasmejano. Saj le en sam nasmeh lahko polepša dan.

Čaka me noro leto. Od projekta, ki mi bo vzel ogromno časa, a se ga noro veselim, do polletne izmenjave v tujini, na katero upam, da bom prišla (držite pesti!), do vseh malih radosti, ki polepšajo še tako beden dan.
Tole je moja novoletna voščilnica:

Vsem skupaj želim čudovito leto

Vaša C'est la vie <3

Dediju v slovo

Moram reči, da sem precej srečna, da mi do danes ni bilo potrebno občutiti bolečino ob izgubi ljubljenega človeka. Da mi je bila ta bolečina prihranjena 21 let. Vedno sem se spraševala, kako bo, ko mi bo nekdo, ki mi je blizu in mi veliko pomeni, umrl. In ko se je to prvič zgodilo pred nekaj dnevi, nekako nisem čutila ničesar, niti nisem jokala. Celotna stvar me je kar nekako obšla. Mogoče zato, ker smo vsi že po tihem vedeli, da bo kmalu prišlo do tega, mogoče sploh še ni prišlo do mene.

Pred štirimi dnevi mi je umrl dedi. In šele danes na pogrebu, sem nekako začela dojemati, da ga ni več. Kar krivo se počutim, da do danes sploh nisem jokala. Danes, ko smo se vsi skupaj poslovili od ene najboljših oseb, ki sem jih bila možnost poznati 21 let svojega življenja, sem počasi začela dojemati, kaj se dogaja.

Dedi, ki je bil poleg tega tudi moj krstni boter, je bil kljub bolezni, ki ga je spremljala zadnjih nekaj let, še vedno poln življenja. Strasten čebelar, ribič, po poklicu glavnikar, v zadnjih letih pa tudi navdušen mizar. Ko smo bili vnuki majhni pa tudi varno pribežališče in toplo naročje. 

Oboževal je sladkarije in vedno je bil tako vesel, ko sem mu rekla, da mu bom iz trgovine prinesla sladoled, ki ga je potem skrival pred babi. 

Čeprav so si najina mnenja v nekaterih stvareh nasprotovala in se nisva strinjala, sem raje ostala tiho in se nisem prepirala z njim.

V zadnjem času sva se videla manjkrat, saj mene ni veliko doma in šele potem, ko pride do tega vidiš, da si moraš vzeti čas za ljudi, ki ti največ pomenijo. Ker potem jih ni več.

Poleg vsega je bil tudi navdušen pevec, ki je več kot 40 let pel v pevskem zboru in lahko rečem, da sem ponosna, da sem tudi sama še vedno navdušena nad petjem. Tudi skupaj sva večkrat prepevala, on pa je ob tem igral na kitaro ali harmoniko.

Od njega sem zagotovo "podedvala" tako trmasto voljo, prekomerno sladkanje in strast do glasbe. Prav on je bil tudi tisti, ki me je navdušil nad igranjem kitare in petjem.

Danes smo se od njega poslovili. A njegov duh in tista radoživost, ki sta ga spremljala vse do zadnjega dneva, nas nikoli ne bosta zapustila.

Vem, da ti je gori med zvezdami bolje in da boš od sedaj naš angel varuh, ki pazi na nas.

Hvala ti dedi za to, da sem te imela čast poznati 21 let svojega življenja, za vse spomine in dogodivščine, ki jih ni bilo malo. Rada te imam,

Z ljubeznijo tvoja Klavdija 

Ko mene več ne bo