Moja portugalska pustolovščina

Kot obljubljeno naslednji blog pišem iz Portugalske. Kjer trenutno ležim v postelji in se ponovno smilim sama sebi, saj sem seveda spet bolna. Ker to ni nič novega, tako podaljšan vikend (ob petkih sem prosta) preživljam v postelji ob gledanju serij in filmov. In ker imam očitno preveč časa in ne vem, kaj bi počela sama s sabo, je več kot očitno čas, da napišem nekaj novega.

Po prekratkem poletju, ki je letos za razliko od lani potekalo zelo mirno, sem se 16. septembra znašla sredi Ljubljane, kjer sem se na hitro morala posloviti od mojega čudovitega fanta, ki trenutno doma vsak dan joka in mi na vsakih 5 minut piše, kako me pogreša in kdaj bom prišla domov. Hahahah se samo hecam, vem, da me pogreša in čaka da pridem domov, a do takih skrajnosti ni še prišlo. A malo heca mora biti, Tadej upam, da ne zameriš in da čez 18 dni še vedno prideš na obisk. :*

Torej, da na hitro orišem svoje poletje. Konec izpitov, pogoji narejeni okoli 20. junija, dvotedenska novinarska praksa na Delu, en teden morja na otoku Vir, ostali čas pa sem večinoma v brezdelju (če odštejem vikende) preživela v čudovitih Goriških Brdih, ki so po tem poletju postale že kar moj drugi dom. In je prišel začetek septembra in z vsakim dnem je bilo moje navdušenje nad izmenjavo manjše, najbolj pa se je zmanjšalo v zadnjem tednu. Pa da se vrnemo k 16. septembru tam okoli osmih zjutraj, ko sem totalno objokana še zadnjič objela svojega fanta, ki zaradi izpita žal ni moral z mano do letališča in se potem s težkim srcem usedla v avto in se odpeljala novim dogodivščinam naproti.

Tukaj sem sedaj že malce več kot dva tedna in počasi se navajam na tukajšnje življenje. Všeč mi je, da se jutra na Portugalskem ne začnejo pred deseto zjutraj, kar pomeni, da lahko dolgo spim in sem še dlje pokonci. Če se ti faks začne ob 9.30 in si točen, boš tam zagotovo prvi. Če zamudiš pol ure, bodo v razredu trije in predavanje se zagotovo še ni začelo. Profesorji zamujajo od pol ure do 45 minut, odmori za kavo dolgi 10 minut pa se najverjetneje raztegnejo v pol ure ali celo več. Večina mojih predavanj je v portugalščini, kar pomeni, da če imam na urniku faks petkrat na teden, ga bom na koncu imela mogoče enkrat ali dvakrat, saj nas je na univerzi zelo malo erasmus študentov in posebej za nas predavanj ni. Večina predmetov je praktičnih, kar mi je zelo všeč, če pa je že kje kakšen izpit, je na urniku še preden se predavanja sploh končajo. Tako da mislim, da bom nekje v sredini ali proti koncu januarja že doma.

Kolikor sem se poleti veselila izmenjave, saj sem cel avgust bolj kot ne lenarila, pa ne zato, ker sem to želela, ampak zato, ker je res težko dobiti službo ali sodelovati pri projektu, če čez malce več kot en mesec za skoraj pol leta odhajaš v tujino, pa me trenutno obdajajo mešani občutki. Po eni strani sem vesela, da sem tukaj, da bom teh nekaj mesecev preživela 2400 km stran od doma, se naučila samostojnosti, potovala, spoznala nove ljudi in uživala sama s sabo. Prav tako mi je všeč, da kljub temu da smo že oktobra, je tukaj čez dan tudi več kot 25°C in so dnevi še vedno dolgi, morje je bližje kot v Sloveniji, ljudje pa so odprti in prijazni ter vedno pripravljeni pomagati.

A del mene, ki postaja vedno večji, pogreša projekte, dejavnosti in milijon obveznosti. Adrenalin, ki me preplavi ob organizaciji dogodka, navdušenje, ko gre sestanek po načrtih in vzhičenost, ki jo doživiš, ko izpelješ uspešen projekt. To je tukaj težko najti. Ljudje so precej bolj umirjeni, ne hitijo, ni jim mar, če gre kaj narobe, zamujajo in preprosto uživajo v življenju. Na moji univerzi, ki je izredno majhna, dodatnih dejavnosti skorajda ni. Od kar sem tukaj pošiljam maile, pišem na vse mogoče konce, da bi se našlo nekaj, kar bi lahko počela, ker me bo preveč prostega časa ubilo. Že sedaj sem pretirano lena, po preveč lenem poletju in tako ne morem več naprej. Če je to država zame zaradi sonca in prijetne klime, pa zagotovo ni zame zaradi načina življenja, ki je popolnoma drugačen kot moj. Na faksu v Sloveniji se pripravlja ogromno projektov, vsakodnevno dobivam ponudbe za službe na mail, sama pa imam občutek, da sem nekje obtičala in ne znam naprej. Vedno sem vedela, kaj hočem in našla pot, da sem do tega prišla, tukaj pa sem se znašla v slepi ulici in ne vem, kako naprej. Edino kar vem je, da grem jutri kupit karto za telovadnico in če ne bo drugega bom pa vsak dan na pilatesu, zumbi in podobnih stvareh, če ne drugega bo moj projekt izboljšati svoj imunski sistem.

Zato sedaj v naslednji teden vstopam z novim zagonom in upanjem, da se končno najde nekaj, kar bi lahko počela. In z upanjem, da ne bom samo čakala, kdaj bo minilo te tri mesece in bom končno prišla domov, kjer vem točno, kaj bi počela v tem trenutku.

Life is what happens to you while you are busy making other plans

Štirje meseci odkar sem napisala zadnji blog. Štirje meseci, v katerih se je zgodilo ogromno stvari, ki so mi spremenile življenj in štirje meseci, ki so mi dali drugačen pogled na stvari. In ker je življenje zanimivo, sem zadnji blog napisala na isti datum, kot je današnji.

Pred štirimi meseci sem ravno zaključila izpitno obdobje in se ravno pripravljala na dva meseca napornega dela na projektu TEDx, ki mi je pobral ogromno energije in časa, pa tudi nekaj živcev, ki jih najverjetneje ne bom dobila nazaj. Zadnja stvar, ki sem jo pričakovala v tistem času, je da me bo nek večer po izpitnem obdobju na plesišče potegnil visok in simpatičen fant ter nekako popolnoma obrnil vse na glavo. S svojim primorskim naglasom, prijaznostjo, pretiranim žgečkanjem in zmožnostjo, da še tako slab dan spremeni v lep, je malce kasneje v prihodnosti postal moj fant. Torej kot kaže nisem forever alone, ampak sem zaljubljena in vesela, da imam nekoga, ki poskrbi, da se zjutraj zbudim z nasmehom in me žgečka toliko časa, da se skoraj polulam od smeha. :)

Poleg tega, da se je v mojem življenju znašla tako pomembna oseba, pa se je dogajalo še marsikaj drugega. Uspešno in z nekaj živci manj smo 21. aprila pripravili dogodek, za katerim je stala 30 članska ekipa, ki me je pomagala dihati in se premikati z mano kljub padcem navzgor. Dokazali smo, da padci niso vedno negativni, ampak so lahko tudi pozitivni. Saj če ne pademo, kako bomo še kdaj splezali na vrh?

To leto lahko opišem z eno besedo: NORO. Toliko novih stvari, doživetij, vsakodnevnih situacij, ki jih nisem pričakovala, a sem več kot vesela, da sem se podala vanje. Naslednja stvar, ki se mi dogaja, je priprava na polletno izmenjavo na Portugalskem, na katero se odpravljam septembra. In čeprav bo zaradi razloga omenjenega zgoraj zelo težko oditi iz naše male Slovenije, se je po drugi strani še kako veselim. Veselim se, da bom zamenjala okolje, spoznala nove ljudi in se odpočila od vsakodnevne naglice in stvari, ki jih počnem čez celo leto. Veselim se samostojnosti in tega, da bom tam sama odgovorna zato,  da se bo vse izšlo tako kot se mora.

Do konca tretjega letnika mi manjkata še dva izpita in praksa. Poletja bom poleg že tradicionalnega dela na OMV-ju preživela še na praksi ( kje, še sama ne vem) in šla na počitnice v Goriška brda (tisti primorski naglas ;)) ter ga izkoristila do popolnoma zadnjega dne.

Sedaj pa hitim po riževo čokolado, ki mi jo je mami obljubila, če končno napišem nov blog in obljubljam, da naslednja objava ne bo šele čez štiri mesece. Če ne prej se vam javim iz Portugalske.

I'm back!

Moj zadnji blog, ki sem ga napisala, je bil ob enem tudi zadnji blog v lanskem letu. Upsi. :D Že dobivam vprašanja, kaj se je zgodilo z mojim blogom, kam se izginila in kdaj se vrnem (če sploh se :P)

In sem se! Uradno sem nazaj. Razlog, zakaj me tako dolgo ni bilo, je zimsko spanje. Res brez heca. Kot polh sem prespala celoten januar in več kot pol februarja. Če verjamete v pravljice seveda. ;) 

Januar in februar sta bila kilometre daleč od spanja (okej okej priznam, res sem med izpitnim prespala marsikatero dopoldne, a sem se učila do skoraj jutranjih ur).

Torej, kakšen je bil moj začetek leta? Nor, len, naporen, zatežen, iskren, čisto preveč zaspan, zasnežen, predvsem pa zabaven. ;)

Takoj po praznikih me je čakalo cel kup študijskih obveznosti, vsak teden najmanj pet sestankov za TEDx (ja, ko se enkrat postaviš v vlogo vodje, vidiš, kaj vse se skriva za tistim končnim dogodkom), potem sem od vsega stresa, faksa in ostalih dejavnosti še zbolela ( res ni fino, ko imaš naslednji dan še zadnji kolokvij, ponoči pa se zbudiš z bolečimi in krvavečimi ušesi, ki so še vedno vneta -.-) in končno naredila vse sprotne predmete. Nekje vmes sem bila sprejeta na izmenjavo! Porto prihajam na preživljanje večerov na plaži, pitja sangrije in krotenje tvojih visokih valov, seveda pa ne smem pozabiti, da sem naredila še lanski predmet, ki mi je kot največje breme visel nad glavo že od lanskega zimskega semestra. Čakam sicer še dva izpita, ki kažeta bolj tako tako, a ni važno izpitnega obdobja je uradno konec!! Hvalabogu! Pa ne zato, ker sem se tako hudo pretegnila z učenjem (precej več sem jamrala in razlagala, koliko se imam za učit, kot da bi se dejansko učila), ampak zato ker se veselim drugega semestra! Ker ne morem biti več doma in se samo učiti in početi nič, hočem, da se stvari dogajajo!

Drugi semester pomeni začetek pomladi (še čisto malo!!), cel kup super žurk in dogodkov! Pa seveda intenzivne priprave na naš TEDx, ki se bodo začele že takoj v ponedeljek ;) Na faksu se sicer ne bom pretegnila, kar je čisto prav glede na to, da sem imela v prvem semestru skupaj z lanskim izpitom 8 predmetov.

Torej plani: Čim bolj uspešno izpeljan TEDx, poleg tega nadaljevanje PR-ja za koncerte, poleti praksa na Gorenjskem glasu in seveda že stalnica poletna služba na OMV-ju. Poleg tega pa ogromno zabave, zanimivih idej in upammmmm, da vročega poletja, ki me bo letos najprej popeljal na različne festivale, ob koncu pa za pol leta na Portugalsko. Še prej pa se ne bi branila, kakšnega hitrega pobega v tujino :D 

Uradno sem nazaj med živimi, čakam še na tisto svojo energijo, ki mi ne pusti mirovati, saj je med izpitnim nekam izginila. A verjamem, da bosta minila teden ali dva pa bo nazaj. ;)

Za konec pa svečano obljubljam, da začnem teč, takoj ko se malo izboljša vreme in začnem bolj zdravo in normalno jesti (Klavdija dva obroka na dan in milijon sladkarij ni zdrava hrana!). Imate moje dovoljenje, da če se tega ne držim, da me najdete in me spravite k pameti! :D

Pa še en tak zabaven in primeren oglas, ki naj vam prinese nasmeh na ustnice :PTaste the feeling