Kot obljubljeno naslednji blog pišem iz Portugalske.
Kjer trenutno ležim v postelji in se ponovno smilim sama sebi, saj sem seveda
spet bolna. Ker to ni nič novega, tako podaljšan vikend (ob petkih sem prosta)
preživljam v postelji ob gledanju serij in filmov. In ker imam očitno preveč
časa in ne vem, kaj bi počela sama s sabo, je več kot očitno čas, da napišem
nekaj novega.
Po prekratkem poletju, ki je letos za razliko od
lani potekalo zelo mirno, sem se 16. septembra znašla sredi Ljubljane, kjer sem
se na hitro morala posloviti od mojega čudovitega fanta, ki trenutno doma vsak
dan joka in mi na vsakih 5 minut piše, kako me pogreša in kdaj bom prišla
domov. Hahahah se samo hecam, vem, da me pogreša in čaka da pridem domov, a do
takih skrajnosti ni še prišlo. A malo heca mora biti, Tadej upam, da ne zameriš
in da čez 18 dni še vedno prideš na obisk. :*
Torej, da na hitro orišem svoje poletje. Konec
izpitov, pogoji narejeni okoli 20. junija, dvotedenska novinarska praksa na
Delu, en teden morja na otoku Vir, ostali čas pa sem večinoma v brezdelju (če odštejem
vikende) preživela v čudovitih Goriških Brdih, ki so po tem poletju postale že
kar moj drugi dom. In je prišel začetek septembra in z vsakim dnem je bilo moje
navdušenje nad izmenjavo manjše, najbolj pa se je zmanjšalo v zadnjem tednu. Pa
da se vrnemo k 16. septembru tam okoli osmih zjutraj, ko sem totalno objokana
še zadnjič objela svojega fanta, ki zaradi izpita žal ni moral z mano do
letališča in se potem s težkim srcem usedla v avto in se odpeljala novim
dogodivščinam naproti.
Tukaj sem sedaj že malce več kot dva tedna in počasi
se navajam na tukajšnje življenje. Všeč mi je, da se jutra na Portugalskem ne
začnejo pred deseto zjutraj, kar pomeni, da lahko dolgo spim in sem še dlje
pokonci. Če se ti faks začne ob 9.30 in si točen, boš tam zagotovo prvi. Če zamudiš
pol ure, bodo v razredu trije in predavanje se zagotovo še ni začelo.
Profesorji zamujajo od pol ure do 45 minut, odmori za kavo dolgi 10 minut pa se
najverjetneje raztegnejo v pol ure ali celo več. Večina mojih predavanj je v
portugalščini, kar pomeni, da če imam na urniku faks petkrat na teden, ga bom
na koncu imela mogoče enkrat ali dvakrat, saj nas je na univerzi zelo malo
erasmus študentov in posebej za nas predavanj ni. Večina predmetov je
praktičnih, kar mi je zelo všeč, če pa je že kje kakšen izpit, je na urniku še
preden se predavanja sploh končajo. Tako da mislim, da bom nekje v sredini ali
proti koncu januarja že doma.
Kolikor sem se poleti veselila izmenjave, saj sem
cel avgust bolj kot ne lenarila, pa ne zato, ker sem to želela, ampak zato, ker
je res težko dobiti službo ali sodelovati pri projektu, če čez malce več kot en
mesec za skoraj pol leta odhajaš v tujino, pa me trenutno obdajajo mešani
občutki. Po eni strani sem vesela, da sem tukaj, da bom teh nekaj mesecev
preživela 2400 km stran od doma, se naučila samostojnosti, potovala, spoznala
nove ljudi in uživala sama s sabo. Prav tako mi je všeč, da kljub temu da smo
že oktobra, je tukaj čez dan tudi več kot 25°C in so dnevi še vedno dolgi,
morje je bližje kot v Sloveniji, ljudje pa so odprti in prijazni ter vedno
pripravljeni pomagati.
A del mene, ki postaja vedno večji, pogreša
projekte, dejavnosti in milijon obveznosti. Adrenalin, ki me preplavi ob
organizaciji dogodka, navdušenje, ko gre sestanek po načrtih in vzhičenost, ki
jo doživiš, ko izpelješ uspešen projekt. To je tukaj težko najti. Ljudje so
precej bolj umirjeni, ne hitijo, ni jim mar, če gre kaj narobe, zamujajo in
preprosto uživajo v življenju. Na moji univerzi, ki je izredno majhna, dodatnih
dejavnosti skorajda ni. Od kar sem tukaj pošiljam maile, pišem na vse mogoče
konce, da bi se našlo nekaj, kar bi lahko počela, ker me bo preveč prostega časa ubilo.
Že sedaj sem pretirano lena, po preveč lenem poletju in tako ne morem več
naprej. Če je to država zame zaradi sonca in prijetne klime, pa zagotovo ni
zame zaradi načina življenja, ki je popolnoma drugačen kot moj. Na faksu v
Sloveniji se pripravlja ogromno projektov, vsakodnevno dobivam ponudbe za službe
na mail, sama pa imam občutek, da sem nekje obtičala in ne znam naprej. Vedno
sem vedela, kaj hočem in našla pot, da sem do tega prišla, tukaj pa sem se
znašla v slepi ulici in ne vem, kako naprej. Edino kar vem je, da grem jutri
kupit karto za telovadnico in če ne bo drugega bom pa vsak dan na pilatesu,
zumbi in podobnih stvareh, če ne drugega bo moj projekt izboljšati svoj imunski
sistem.
Zato sedaj v naslednji teden vstopam z novim zagonom
in upanjem, da se končno najde nekaj, kar bi lahko počela. In z upanjem, da ne
bom samo čakala, kdaj bo minilo te tri mesece in bom končno prišla domov, kjer
vem točno, kaj bi počela v tem trenutku.
