Ankaran: Skoraj moj drugi dom

19. 8. 1994 - starost sedem tednov: Na ta dan, sta me starša prvič peljala na morje. Majhno, nebogljeno štručko, staro komaj sedem tednov. Peljala sta me v Ankaran, kjer ima moja družina že od leta 1992, postavljeno prikolico. Tako se je začelo moje počitnikovanje na slovenski obali. V tistih nekaj dneh, ki smo jih preživeli v kampu, sem postala glavna atrakcija. Z očijem sva prodajala pečen krompirček skozi okno prikolice, namakala sem nogice v velikem olimpijskem bazenu, kopali pa so me kar v "lavorju". Med našim dopustom, smo v bolnišnici v Valdoltri obiskali tudi mojo babico, ki je tam okrevala po prestali operaciji.

19. 8. 2012- starost osemnajst let in sedem tednov: po osemnajstih letih še vedno v Ankaranu. Letos nekoliko manj časa kot običajno. Začetek tedna sem preživela tam, kasneje pa tri dni v Strunjanu, vendar sem se na sončno nedeljo, točno osemnajst let po mojem prvem obisku, vrnila nazaj. V osemnajstih letih, se ni zgodilo, da ne bi vsaj par dni preživela na tem kotičku slovenske obale. Kamp in okolico, sem prehodila neštetokrat, vendar imam občutek, da bi se še vedno našel kak neodkrit kotiček.
Vsako leto, sem tam preživela polovico svojih počitnic, v mlajših letih tudi več in imam občutek, da je ravno to vplivalo, na mojo željo o tem, da se nekoč preselim na slovensko obalo.
Sam kamp, se v tem času ni kaj preveč spremenil. V osemnajstih letih sem si našla prijatelje, s katerimi smo povsem izgubili stike in tudi take, s katerimi se družimo še danes. V vseh teh letih, sem se večkrat zaljubila ( ponavadi v fanta iz sosednje prikolice), padla s tobogana, ko sem bila stara štiri leta, padla z rolerji ( od takrat rolerji niso moji najboljši prijatelji), predvsem pa sem dodobra spoznala slovensko obalo, saj smo med našim dopustom s starši večkrat obiskali Piran, Portorož, Izolo in seveda nakupovalne centre v Kopru.
Marsikomu bi se zdelo, to, da vsako leto preživljam počitnice na istem delčku Slovenije dolgočasno in v teh letih bi se strinjala z njim. Vendar pa kljub temu, da nisem videla tako veliko Dalmacije, ampak toliko več Slovenije, zame ne predstavlja problema, ampak prednost, saj poznam večino naše obale, ki je kljub temu, da jo imamo zelo malo, zame preprosto čudovita. Najbrž  ;)) Že sam občutek, ko prečkaš Črni kal in kasneje, ko se pripelješ v kamp, je kot da bi se pripeljal domov.
Dalmacijo pa bom navsezadnje spoznavala na maturantskem izletu naslednji teden.

C'est la vie.

Vsega po malem.

Letošnje počitnice so potekale povsem drugače, kot prejšnja leta. Ponavadi sem več tednov preživela na morju, kjer nisem počela nič drugega, kot poležavala, brala, se kopala in seveda jedla. Letos pa se je moj že ustaljeni sistem, nemalo spremenil. Kot prvo sem se letos prvič odpravila sama na morje,v nedeljo pa smo se K, J in seveda moja malenkost odpravile na Sladko goro. Majhna vasica (ali bolje rečeno več zaselkov) nekje na Štajerskem, bogu za hrbtom, vendar odličen kraj za odklop in delanje pi*darij, ki smo jih v naslednjih dneh naredile kar precej. Hvala bogu, smo bile same punce in smo lahko po mili volji nakladale, razpredale in se hihitale, ne da bi koga motile. Bilo je zanimivo, hihitavo, brez moralnih zadržkov, predvsem pa zabavno. Kljub pomanjkanju spanja, priporočam! ;))



Seveda pa moja klapa ne bi bili to kar so, če ne bi od mene zahtevali, da sem takoj v sredo, eno uro po prihodu domov že sedela z njimi pod Homanovo lipo. Ko sem jim do konca povedala, kaj vse smo ušpičile, so se moje oči počasi začele zapirati, vendar sem kljub temu ostala budna še dolgo v noč.

V naslednjem tednu me čaka še en teden morja, najprej z mojo družino, kasneje pa s P in M, čez dva pa maturantski izlet ( priprave na ta nori teden so se začele že na Sladki gori). Kljub temu, da se avgust približuje koncu ( s tem pa tudi počitnice), me čaka še nekaj zanimivih stvari, ki upam da bodo prav tako navdihujoče, kot vse do sedaj. ;))