19. 8. 2012- starost osemnajst let in sedem tednov: po osemnajstih letih še vedno v Ankaranu. Letos nekoliko manj časa kot običajno. Začetek tedna sem preživela tam, kasneje pa tri dni v Strunjanu, vendar sem se na sončno nedeljo, točno osemnajst let po mojem prvem obisku, vrnila nazaj. V osemnajstih letih, se ni zgodilo, da ne bi vsaj par dni preživela na tem kotičku slovenske obale. Kamp in okolico, sem prehodila neštetokrat, vendar imam občutek, da bi se še vedno našel kak neodkrit kotiček.
Vsako leto, sem tam preživela polovico svojih počitnic, v mlajših letih tudi več in imam občutek, da je ravno to vplivalo, na mojo željo o tem, da se nekoč preselim na slovensko obalo.
Sam kamp, se v tem času ni kaj preveč spremenil. V osemnajstih letih sem si našla prijatelje, s katerimi smo povsem izgubili stike in tudi take, s katerimi se družimo še danes. V vseh teh letih, sem se večkrat zaljubila ( ponavadi v fanta iz sosednje prikolice), padla s tobogana, ko sem bila stara štiri leta, padla z rolerji ( od takrat rolerji niso moji najboljši prijatelji), predvsem pa sem dodobra spoznala slovensko obalo, saj smo med našim dopustom s starši večkrat obiskali Piran, Portorož, Izolo in seveda nakupovalne centre v Kopru.
Marsikomu bi se zdelo, to, da vsako leto preživljam počitnice na istem delčku Slovenije dolgočasno in v teh letih bi se strinjala z njim. Vendar pa kljub temu, da nisem videla tako veliko Dalmacije, ampak toliko več Slovenije, zame ne predstavlja problema, ampak prednost, saj poznam večino naše obale, ki je kljub temu, da jo imamo zelo malo, zame preprosto čudovita. Najbrž ;)) Že sam občutek, ko prečkaš Črni kal in kasneje, ko se pripelješ v kamp, je kot da bi se pripeljal domov.
Dalmacijo pa bom navsezadnje spoznavala na maturantskem izletu naslednji teden.
C'est la vie.
Ni komentarjev:
Objavite komentar