Olimpijske igre ali zakaj jih ne spremljam.

Sicer me čaka učenje še za zadnji izpit (očitno le nisem tako pridna) in pisanje prispevkov, ampak sem se odločila, da namesto tega raje napišem  blog, ki ga bo najverjetneje skritiziralo nekaj ljudi, ali pa kar vsi.
Vendar pa mislim, da je blog kar priročna zadeva za izražanje svojega mnenja, seveda v mejah normalnega in dobrega okusa.
Sedim na kavču in kar na enkrat iz zgornjega nadstropja slišim krik ( podoben mojemu, ko sem izvedela, da sem naredila ekonomijo). Sploh mi ni bilo treba spraševati, za kaj gre, saj sem že čez dve sekundi na facebooku videla vsaj deset objav, da smo na olimpijskih igrah dobili drugo medaljo. Krik je pripadal mojemu mlajšemu bratu, največjemu navdušencu daleč naokoli. Super vse lepo in prav dobili smo še eno medaljo, vam privoščim. In nato sedaj dve ure kasneje slišim brata, kako kliče gospo mati in ji razlaga, da smo dobili še tretjo medaljo in seveda na facebooku že spet vsaj dvajset objav o novi medalji. In si mislim: pa kaj je z vami ljudje? Razumem veseli smo, dobili smo medaljo, ampak zakaj to morate objaviti na facebooku vsaki dve uri?? Kdor gleda olimpijske igre to ve, kdor pa jih ne, pa ga ne zanima. Pa tudi če ga ne zanima, brez skrbi ve kdo je dobil medaljo.
Tudi sama na vsake toliko časa objavim kakšno zadevo, ki gre mogoče nekaterim ljudem na živce, vendar pa je ponavadi to nekaj kar vem samo jaz in si pač želim deliti z drugimi, tistimi ki jim je za to mar. Razumem tudi vse športne navdušence, ki strastno navijajo za naše olimpijce, vendar pa vam res ni treba vsakih pet minut, ko nekdo od naših dobi medaljo celega zida napolniti z izjavami o tem, da je nekdo dobil medaljo. Zakaj ne? Ker vsi to že vemo! Če pa še ne, pa bomo izvedeli pri poročilih popoldne, zvečer, ali pa po večernem filmu, pa najverjetneje še jutri dvakrat.
Pa da ne boste mislili, da našim športnikom ne privoščim medalj, seveda  jim, še posebno sem vesela, da je Prevc dobil srebrno, saj je res skromen in v redu fant, kar lahko povem tudi iz lastnih izkušenj, prav tako pa si tudi drugi zaslužijo medalje. Vendar pa nekateri nismo goreči privrženci športa in nas olimpijske igre pač ne ganejo, zato nam gre stalno objavljanje o tem kdo je dobil kakšno medaljo rahlo na živce.
Tudi pogovor med včerajšnjim kosilom se je seveda sukal okoli olimpijskih iger in seveda športa o katerem pa ne vem veliko, saj me bolj zanimajo in fascinirajo druge stvari in kot že večkrat poprej sem začela razmišljati, da ne sodim preveč v svojo družino. Namesto gledanja olimpijskih iger raje pišem ali pa pozno v noč poslušam profesorico antropologije, ki na radiu govori o serijskih morilcih. Predvsem pa se sprašujem zakaj se prispevek o tem, da je prizorišče olimpijskih iger zgrajeno na grobovih Čerkezov, v včerajšnjem Dnevniku pojavi na zadnji in ne na prvi strani. Se kdo sploh vpraša kaj vse bo za sabo potegnilo super fantastično prizorišče v Sočiju, koliko denarja so porabili za vse in koliko ljudi je in še bo trpelo zaradi tega? Da sploh ne omenim vseh namigovanj na to, da so ubili človeka, ki mu ni uspelo snežinke spremeniti v krog.. Denar pač lahko kupi vse.