Na pot smo se odpravili
iz petka na soboto ponoči. V petek me je čakalo še nekaj obveznosti, pa seveda pakiranje in zadnje
priprave pred odhodom. Osebno izkaznico imam, denar tudi, zdravstvene kartice
bolje da ne pozabim vzeti glede na mojo štorasto preteklost. :D Okoli enajstih
sem se zaključevala blog, ko je na vrata pozvonila P, ki je do treh zjutraj počakala
pri meni. Po dveh hudo kratkih urah spanca smo se ob treh zjutraj vsi skupaj s kovčki
sprehodili čez mesto in z glasnim ropotanjem najbrž tudi polovico zbudili. In smo šli.
S taksijem do Ljubljane, z go optijem do Trsta, od tam naprej pa z vlakom do
Benetk, prestop za vlak v Bologno pa še en
prestop na vlak za Firence. In ob enajstih smo končno stali v središču tega čudovitega italjanskega
mesta. In že takoj na začetku nas je čakal problem. Kje najti naš hostel? Je nekje
v središču mesta, v blizini Duoma. Hm ... in po enournem letanju sem in tja,
smo ga končno najdli. Kjer pa nas je čakal hladen tuš, saj se nam je zdelo, da smo
pristali v samostanu. Majhna sobica, slabo popleskana, skupno stranišče, ja
hostel je bil primeren ceni. A vseeno v središču mesta, tako da smo v petih
dneh vse prehodili peš.
Ker smo bili po
neprespani noči hudo utrujeni, smo popadali v pojstle in si najprej privoščili okrepčilen
popoldanski spanec. Potem pa hitro v raziskovanje mesta. Najprej smo si ogledali
Dantejevo cerkev, v kateri nesrečni zaljubljenci puscajo pisma Dantejevi
ljubljeni Beatrice. Pa sprehod čez veličastni Ponte Vecchio, kjer smo se
predvsem poskušali izogniti gruči turistov, od tam pa smo kar hodili v neznano
in se kar naenkrat znašli na vrhu hriba, kjer je potekala razstava Human, raztezal
pa se je tudi čudovit pogled čez celotno mestno jedro. Po posnetih tisočih fotografijah smo si privoščili okrepčilno večerjo, zame so bili na
meniju špageti carbonara, potem pa smo
se kar hitro vrnili v hostel in se dobro naspali.
Naslednje jutro se
je, vsaj zame večno zaspanko, začelo precej zgodaj. Potem, ko smo končno vsi prišli do kopalnice, je bil naš prvi postanek
katderala Il duomo, kamor smo kot goreči verniki (beri neverniki :P) vstopili
ravno med mašo in tako hitro kot smo prišli, tudi odšli. Nato smo se postavili v vrsto za stolp
s 414-imi stopnicami, kjer smo kupili karte še za ogled krstnilnice, kupole in kripte pod katedralo.
In se nato sprehodili po 414-ih stopnicah, kar se sliši precej lažje, kot v
resnici je. A poplačani smo bili s super razgledom Firenc, ki pa se niso ravno bleščale
v soncu, saj nas je večino časa spremljalo slabo vreme. Ko smo nato še enkrat prehodili 414 stopnic, smo se
odpravili do Dantejeve hiše, kjer smo si ogledali Dantejevo masko (žal le repliko, pravo
ima shranjeno Palazzo Vecchio) in pa seveda celotno Divino Comedio oz. po naše Božansko
komedijo. Ogled ostalih znamenitosti, ki nam jih je dopuščala karta, smo želeli prestaviti na naslednji dan, a smo se
vseeno postavili v vrsto za ogled kupole, kjer nas je ponovno čakalo več 100
stopnic in ne noge nas niso nič bolele. Ko smo prispeli na vrh, smo bili v
nekaj trenutkih skoraj popolnoma premočeni, saj se je ravno v času, ko smo čakali v vrsti, vlilo
kot iz škafa. Zato smo si se vse na hitro ogledali
in se po hitrem postopku odpravili jest. In jedli smo kaj drugega kot pico.
Pravo italjansko pico, ki je tako majhna, da jo še jaz sama pojem. Po kosilu smo našli prijetno sladoledarnico,
z niti ne tako visokimi cenami ( sladoled v Firencah po večini stane nad 3
evre), kjer je A, želel ubogemu prodajalcu povedati, da se ponavadi zafrkne
pri izbiri hrane, in uporabil zanimivo izbiro besed ( rekel je I always fuck
myself), kar nas je vse ostale spravilo v smeh še za nekaj ur. In smejanje se je nadaljevalo tudi v
hostlu, kjer so bile v sosednji sobi Francozinje (ki jih nismo videli niti
enkrat), ki so okoli enajstih tako močno potrkale na vrata ob postelji, da je P
poletela po zraku, A pa je dokazal, da ima zelo močna pljuca. :D
Naslednje jutro smo
najprej izkoristili karte, s katerimi smo končno vstopili v krstnilnico, v
kateri je profesor Langdon v Infernu, našel Dantejevo masko in pa ogled kripte
pod katedralo. Ker nas je večina imela željo, da se odpravimo
do Siene, smo se usedli na vlak, kjer pa so se pet minut pred prihodom pričele težave,
saj smo ugotovili, da bi morali pred odhodom potrditi karte, ki jih seveda
nismo. Kazen naj bi bila 40 evrov na osebo, a smo očitno le imeli malo sreče v nesreči
in sta kazen plačala samo fanta, tako da nas je na enega prišlo več kot pol ceneje.
V Sieni, ki mi je bila skoraj bolj všeč kot Firence, nas je pričakalo bolj slabo
vreme, zato smo se na hitro sprehodili po okolici, se najedli (itak spet smo
jedli pico) in si po polovični ceni (A ve kako ravnati z Italjankami :P)
ogledali muzej mučilnih naprav, ki je moji malce detektivski duši, dal vedeti,
da definitivno nisem primerna za preiskovalko umorov. :D Premočeni do kosti
(vsaj jaz, ker se pač ne znam obuti deževnemu vremenu primerno -.-), smo se ob
desetih zvečer vrnili v Firence, kjer sem na železniški postaji v
zrak vrgla polovico postaje in A-ja do stropa, ko sem kihnila (okej ljudje očitno
še kihnit ne smem).
Za predzadnji dan
smo imeli že kupljene karte za galerijo Ufizzi, ki me ni pretirano navdušila, saj
nisem preveč navdušena nad obdobjem sakralne umetnosti, najverjetnje pa je za mano prišla tudi utrujenost, ki se pri meni pojavi
zaradi prezgodnjega vstajanja. Hm.. le kaj bom naredila drug teden? In kot da ne
prikličem že dovolj nesreče, mi je bankomat vzel kartico in ostala sem skoraj brez
denarja. Tisto kar mi je ostalo pa sem zapravila za ne preveč dober cheesbuger in za nakupovanje v
kikotu, ki je za nas punce raj na zemlji. :D Popoldne smo seveda poiskali še
eno razgledno točko, kjer smo ponovno posneli tisoč petsto fotografij.
Zadnji dan smo vse
spakirali, kovčke pustili na železniški postaji, nato pa smo se odpravili do Palace
Pitti, kjer so nas najbolj zanimali vrtovi Boboli, kjer sta se Langdon in Siena
skrivala pred policaji. Boboli vrtovi so res čudoviti in tudi
ogromni, saj se lahko kar hitro izgubiš v neskončnem labirintu dreves in čudovite pokrajine.
Tudi vreme nam je bilo zadnji dan naklonjeno. Na koncu smo si privoščili še kosilo, in ne tokrat ni bila pica, ampak špageti s paradižnikovo omako hahha. Ja italijanske
hrane smo se najdeli za naslednjih nekaj let. :P Ura je bila kmalu šest in pred nami je bila pet urna vožnja z
vlakom, kjer sem bila jezna predvsem na slušalke, ki mi niso hotele delati. Konec dober, vse dobro.
Ob enih zjutraj smo bili v Ljubljani, ob pol dveh pa sem že lezala v topli
postelji in sanjala o našem naslednjem potovanju. Ki bo mogoče že jeseni, če bom poleti dovolj
delala. A o tem več naslednjič :P
 |
