DOLCE FAR NIENTE

Tale blogec pišem v kopalkah, zleknjena na ležalniku s koktejlom v rokah, v senci košatega drevesa. Hahah, ne nisem se preselila na Kanarske otoke, v resnici visim pred našo prikolico v Ankaranu oblečena v dolge hlače in parko. Ja realnost je pač kruta. :D Ko to berete pa že najverjetnje sedim pri statistiki in se sprašujem, kje so poletne pocitnice ...Tokrat za spremembo malce bolj potopisni blog, ki vas bo popeljal po čudovitih Firencah, na katere sem čakala ze kar nekaj časa, še bolj pa od takrat, ko sem prebrala Inferno (Dan Brown), ki se dogaja v Firencah. :D

Na pot smo se odpravili iz petka na soboto ponoči. V petek me je čakalo še nekaj obveznosti, pa seveda pakiranje in zadnje priprave pred odhodom. Osebno izkaznico imam, denar tudi, zdravstvene kartice bolje da ne pozabim vzeti glede na mojo štorasto preteklost. :D Okoli enajstih sem se zaključevala blog, ko je na vrata pozvonila P, ki je do treh zjutraj počakala pri meni. Po dveh hudo kratkih urah spanca smo se ob treh zjutraj vsi skupaj s kovčki sprehodili čez mesto in z glasnim ropotanjem najbrž tudi polovico zbudili. In smo šli. S taksijem do Ljubljane, z go optijem do Trsta, od tam naprej pa z vlakom do Benetk, prestop za vlak v Bologno pa še en prestop na vlak za Firence. In ob enajstih smo končno stali v središču tega čudovitega italjanskega mesta. In že takoj na začetku nas je čakal problem. Kje najti naš hostel? Je nekje v središču mesta, v blizini Duoma. Hm ... in po enournem letanju sem in tja, smo ga končno najdli. Kjer pa nas je čakal hladen tuš, saj se nam je zdelo, da smo pristali v samostanu. Majhna sobica, slabo popleskana, skupno stranišče, ja hostel je bil primeren ceni. A vseeno v središču mesta, tako da smo v petih dneh vse prehodili peš.

Ker smo bili po neprespani noči hudo utrujeni, smo popadali v pojstle in si najprej privoščili okrepčilen popoldanski spanec. Potem pa hitro v raziskovanje mesta. Najprej smo si ogledali Dantejevo cerkev, v kateri nesrečni zaljubljenci puscajo pisma Dantejevi ljubljeni Beatrice. Pa sprehod čez veličastni Ponte Vecchio, kjer smo se predvsem poskušali izogniti gruči turistov, od tam pa smo kar hodili v neznano in se kar naenkrat znašli na vrhu hriba, kjer je potekala razstava Human, raztezal pa se je tudi čudovit pogled čez celotno mestno jedro. Po posnetih  tisočih fotografijah smo si  privoščili okrepčilno večerjo, zame so bili na meniju  špageti carbonara, potem pa smo se kar hitro vrnili v hostel in se dobro naspali.

Naslednje jutro se je, vsaj zame večno zaspanko, začelo precej zgodaj. Potem, ko smo končno  vsi prišli do kopalnice, je bil naš prvi postanek katderala Il duomo, kamor smo kot goreči verniki (beri neverniki :P) vstopili ravno med mašo in tako hitro kot smo prišli, tudi odšli. Nato smo se postavili v vrsto za stolp s 414-imi stopnicami, kjer smo kupili karte še za ogled krstnilnice, kupole in kripte pod katedralo. In se nato sprehodili po 414-ih stopnicah, kar se sliši precej lažje, kot v resnici je. A poplačani smo bili s super razgledom Firenc, ki pa se niso ravno bleščale v soncu, saj nas je večino časa spremljalo slabo vreme. Ko smo nato še enkrat prehodili 414 stopnic, smo se odpravili do Dantejeve hiše, kjer smo si ogledali Dantejevo masko (žal le repliko, pravo ima shranjeno Palazzo Vecchio) in pa seveda celotno Divino Comedio oz. po naše Božansko komedijo. Ogled ostalih znamenitosti, ki nam jih je dopuščala karta, smo  želeli prestaviti na naslednji dan, a smo se vseeno postavili v vrsto za ogled kupole, kjer nas je ponovno čakalo več 100 stopnic in ne noge nas niso nič bolele. Ko smo prispeli na vrh, smo bili v nekaj trenutkih skoraj popolnoma premočeni, saj se je ravno v času, ko smo čakali v vrsti, vlilo kot iz škafa. Zato smo si se vse na hitro ogledali in se po hitrem postopku odpravili jest. In jedli smo kaj drugega kot pico. Pravo italjansko pico, ki je tako majhna, da jo še jaz sama pojem. Po kosilu smo našli prijetno sladoledarnico, z niti ne tako visokimi cenami ( sladoled v Firencah po večini stane nad 3 evre), kjer je A, želel ubogemu prodajalcu povedati, da se ponavadi zafrkne pri izbiri hrane, in uporabil zanimivo izbiro besed ( rekel je I always fuck myself), kar nas je vse ostale spravilo v smeh še za nekaj ur. In smejanje se je nadaljevalo tudi v hostlu, kjer so bile v sosednji sobi Francozinje (ki jih nismo videli niti enkrat), ki so okoli enajstih tako močno potrkale na vrata ob postelji, da je P poletela po zraku, A pa je dokazal, da ima zelo močna pljuca. :D

Naslednje jutro smo najprej izkoristili karte, s katerimi smo končno vstopili v krstnilnico, v kateri je profesor Langdon v Infernu, našel Dantejevo masko in pa ogled kripte pod katedralo. Ker nas je večina  imela željo, da se odpravimo do Siene, smo se usedli na vlak, kjer pa so se pet minut pred prihodom pričele težave, saj smo ugotovili, da bi morali pred odhodom potrditi karte, ki jih seveda nismo. Kazen naj bi bila 40 evrov na osebo, a smo očitno le imeli malo sreče v nesreči in sta kazen plačala samo fanta, tako da nas je na enega prišlo več kot pol ceneje. V Sieni, ki mi je bila skoraj bolj všeč kot Firence, nas je pričakalo bolj slabo vreme, zato smo se na hitro sprehodili po okolici, se najedli (itak spet smo jedli pico) in si po polovični ceni (A ve kako ravnati z Italjankami :P) ogledali muzej mučilnih naprav, ki je moji malce detektivski duši, dal vedeti, da definitivno nisem primerna za preiskovalko umorov. :D Premočeni do kosti (vsaj jaz, ker se pač ne znam obuti deževnemu vremenu primerno -.-), smo se ob desetih zvečer vrnili v Firence, kjer sem na železniški postaji v zrak vrgla polovico postaje in A-ja do stropa, ko sem kihnila (okej ljudje očitno še kihnit ne smem).

Za predzadnji dan smo imeli že kupljene karte za galerijo Ufizzi, ki me ni pretirano navdušila, saj nisem preveč navdušena nad obdobjem sakralne umetnosti, najverjetnje pa je za mano prišla tudi utrujenost, ki se pri meni pojavi zaradi prezgodnjega vstajanja. Hm.. le kaj bom naredila drug teden? In kot da ne prikličem že dovolj nesreče, mi je bankomat vzel kartico in ostala sem skoraj brez denarja. Tisto kar mi je ostalo pa sem zapravila za ne preveč dober cheesbuger in za nakupovanje v kikotu, ki je za nas punce raj na zemlji. :D Popoldne smo seveda poiskali še eno razgledno točko, kjer smo ponovno posneli tisoč petsto fotografij.

Zadnji dan smo vse spakirali, kovčke pustili na železniški postaji, nato pa smo se odpravili do Palace Pitti, kjer so nas najbolj zanimali vrtovi Boboli, kjer sta se Langdon in Siena skrivala pred policaji. Boboli vrtovi so res čudoviti in tudi ogromni, saj se lahko kar hitro izgubiš v neskončnem labirintu dreves in čudovite pokrajine. Tudi vreme nam je bilo zadnji dan naklonjeno. Na koncu smo si privoščili še kosilo, in ne tokrat ni bila pica, ampak špageti s paradižnikovo omako hahha. Ja italijanske hrane smo se najdeli za naslednjih nekaj let. :P Ura je bila kmalu šest in pred nami je bila pet urna vožnja z vlakom, kjer sem bila jezna predvsem na slušalke, ki mi niso hotele delati. Konec dober, vse dobro. Ob enih zjutraj smo bili v Ljubljani, ob pol dveh pa sem že lezala v topli postelji in sanjala o našem naslednjem potovanju. Ki bo mogoče že jeseni, če bom poleti dovolj delala. A o tem več naslednjič :P