Maturantje in prva lubenica

V petek so naše mesto napolnili živahni, glasni predvsem pa veseli maturantje. Da, bil je dan maturantske parade. Ki me čaka naslednje leto. Čaki, čaki? Že kar naslednje leto? Ja, to mi je hodilo po glavi, ko sem opazovala kmalu bivše dijake, ki so plesali četvorko. Še eno leto guljenja gimnazijskih klopi in že bomo odšli. Kako so lahko šla tri leta življenja tako hitro mimo nas?

Še danes se spomnim, kako sem kot radovedna fazanka septembra 2009 prestopila prag gimnazije.   V treh letih sem se večkrat zaljubila ( pa tudi odljubila), spoznala veliko novih in zanimivih ljudi ( se z nekaterimi tudi odtujila), sigurno pa postala bogatejša za kakšno izkušnjo. Ja, gimnazije bo naslednje leto (žal) konec. Do takrat pa nas čaka še maturantski izlet,  maturantski ples, parada, na koncu pa seveda še zrelostni izpit- matura. Ne prehitevajmo, še celo leto nas loči do tja. Vendar glede nato kako hitro so minila tri leta, bo tudi to leto očitno kar švignilo mimo nas. 

Po napornem tednu ( trije testi + živ žav niso najboljša izbira), je prišel vikend. In tako hitro, kot je prišel, je še hitreje odšel. Ob gledanju starih delov Seks v mestu (Carrie, Miranda, Samantha in Charlotte te tudi, ko je dan v popolnem razsulu, spravijo v dobro voljo) sem se pošteno nasmejala, še posebej ob Samanthinem citatu: "Men aren't complicated. They are kinda like plants." ;)) 

Knjige, knjige in še enkrat knjige.

Da pa ni vse ostalo le v znamenju Seksa v mestu in televizije ( že spet mi ni uspelo gledati The Vow, sem pač brezupen primer), sva se s P včeraj usedli na vlak in odšli na Festival Muza, ki je potekal na Gospodarskem razstavišču. Od majhnih do velikih, od novih do starih, vsepovsod samo knjige. Nabrale sem si brošk in letakov, na koncu pa dobila še zastonj knjigo, katere naslov in naslovnica sta me v hipu pritegnila. Ja dan je bil uspešen, kar pa za večer ne morem reči. Me je pa potem danes, potolažila polna skleda sočnih jagod in seveda prva lubenica. Ja poletje se definitivno približuje.

C'est la vie.

Just life.

Za mano je zanimiv teden. Od kontrolk,  prvih spomladanskih metuljčkov v trebuhu,  ogleda Stand komedije Udar po moško ( Avdić in Valič vesta o čem govorita), pevske revije z našim gimnazijskim zborom, ponovnega gledanja moje najljubše nanizanke How I met your mother ( Legen... wait for it... dary) do premalo spanja (posledica moje lenobe čez dan) + še veliko več.

Po soparnih in vročih dnevih smo ponovno padli v mraz in hladno vreme. Nič slabega, če ne bi termometer preskočil približno dvajset stopinj. Ampak jih je. Še v petek smo z našo družbico sedeli na vrtu kavarne in imeli občutek da smo nekje na morju, saj je bilo toplo in že precej poletno vreme. Večer je bil poln norčavih in duhovitih domislic ter prežet z metuljčki v trebuhu ( P in A bosta že vedela zakaj). Seveda ni šlo brez  stalno ponavljajočega stavka: I'm awesome, ki se ga P še vedno ni naveličal ( očitno je nekdo gledal preveč nadaljevanj How I met your mother).
Tudi sobota ni bila nič manj sončna in še posebno soparna. Ko pa sem se zvečer vračala domov še iz enega naših vedno zanimivih srečanj, ki se na koncu vedno končajo s hrano (pač brez tega pri nas ne gre) me je dež popolnoma "opral". Domov sem prispela s premočenimi nogami in moje uboge allstarke so bile še naslednji dan mokre. Pa kaj potem, sem vsaj ponovno iz omare potegnila druge bolj stare in ponošene, ki jih nisem nosila že celo večnost. V vsaki stvari se vedno najde nekaj dobrega. ;)


Ob naših druženjih sem začela razmišljati o naših predstavah, ki smo jih imeli v otroštvu. Ko smo se pogovarjali o tem kako smo si včasih predstavljali rojstvo otroka, nas je A presenetil z izjavo, da je vedno mislil da ženska zanosi tako, da ji med poroko v usta pade riž in postane noseča. O.o Ja, otroci imajo včasih res čudne predstave. Čudno pa je to kako se naš pogled na svet lahko spremeni v le nekaj letih. Kako smo se spremenili že samo v času odkar smo začeli hoditi v srednjo šolo. Še danes se spomnim kako smo punce v prvem letniku cvilile in vriskale, ko smo zagledale fanta, ki nam je bil všeč, sedaj komaj dve leti kasneje pa se sprašujemo kaj hudiča se je v tistem času dogajalo z nami.
Nauk tedna:  Ja puberteta definitivno dela svoje. ;)

C'est la vie.