Halloween

Halloween ali po slovensko noč čarovnic. Praznik, ki je predvsem znan v Ameriki, vendar se vedno bolj uveljavlja tudi pri nas, kot malo bolj strašljiva različica pusta in maškar. Ponavadi se ljubitelji halloweena preoblečejo v duhove, čarovnice ali zombije, večina pa tega praznika sploh ne praznuje oz. mu ne pripisuje prevelikega pomena. 

Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi

Petek. Po osmih urah pouka in eni uri in pol plesanja četvorke (which I totally love it), se z R odpraviva v Jesharno (kjer sem itak preživela četrt počitnic). Bi jedla, ne bi jedla, bi jedla.. In na koncu se odločim da ja. Naročim si kruhke s sirom (ki so mimogrede awesome), ki si jih razdelim s P.
Po druženju, smejanju in opravljanju (busted!) sem se odpravila domov, saj sem imela v načrtu, večer preživeti v kinu.
S P sva se zmenili, da se dobiva deset do osmih pred kinom, seveda pa A ne bi bil A, če se ne bi takoj prilepil zraven. ;) Pa sem kljub temu, da sem vedela, da mu film ne bo všeč privolila.

Dva človeka. Moški in ženska, ki živita en nasproti drugega in le redko zapustita svoje stanovanje. Ona je mlada arhitektka, ki trenutno dela kot dekoraterka izložb, on spletni oblikovalec. Film prikazuje njun vsakdan, poln banalnih in nepomembnih stvari, primanjkuje pa jima stika z realnim svetom. Lahko bi rekli, da gre za problem sodobnega človeka, ki večino svojega časa preživi zaprt za štirimi stenami in svoj čas preživlja v virtualnem svetu. Med filmom opazimo, da sta si osebi izredno podobni in kaj hitro ugotovimo, da bosta na koncu skupaj. In sta. Brez vprašanj, brez drame, samo sta.

Meni je bil film super, čeprav običajno ne gledam te vrste filmov, edina moteča stvar je bila prevelika predvidljivost konca. Tako sem preživela zanimiv začetek konca tedna, A pa se je odločil, da gre naslednjič z mano v kino samo pod pogojem, da on izbere film.

To love and be loved.

http://www.youtube.com/watch?v=H7rhMqTQ4WI&feature=relmfu- C'est la vie. :)

Nova torbica in revija Grazia

Prstan z maturantskega izleta (Sarajevo)

Jesensko obarvani nohti

Blokec s citati

Vintage verižica

Prijatelja- Intouchables

Ker smo srednješolci in gimnazijci, 24. decembra doma, moramo ta dan nekako nadomestiti. Večina srednjih šol je ta dan nadomestila v soboto, seveda pa je bila naša šola ponovno izjema. V načrtu je bil športni dan, saj pouka zaradi prenove šole ne bi morali izpeljati. Pa na koncu tudi športnega dneva nismo imeli, saj nam je vreme pokvarilo načrte. Tako smo današnje popoldne preživeli v kinu in si ogledali francoski film Prijatelja. 

Zgodba o dveh popolnoma različnih ljudeh. Na eni strani revni prestopnik Driss, ki je zadnje pol leta preživel v zaporu, na drugi strani pa Phillipe, bogati tetraplegik, ki je najprej doživel nesrečo z jadralnim padalom, kasneje pa mu je še umrla žena. 

Tetraplegik in prestopnik. Na pogled dva popolnoma različna človeka, ki  postaneta najboljša prijatelja. Ko se mladi prestopnik Driss, prijavi na službo za negovalca, le zato, da bi dobil nadomestilo, bogati tetraplegik Phillipe takoj uvidi, da bo on prava oseba za to službo. Driss nad ponudbo, sprva ni navdušen, vendar se njuno znanstvo, kmalu razvije v pravo trdno prijateljstvo.

Phillipe pri Drissu ceni predvsem njegovo pragmatičnost in to, da ga jemlje kot sebi enako osebo in ne ravna z njim, kot z bolnim človekom. Film je zabaven, noro smešen in zelo poučen. Nauči nas, da osebe, ki nam po izgledu mogoče niso enake, ne smemo obravnavati, kot bolne, ampak jih moramo sprejeti, kot sebi enake.

Kje najdeš tetraplegika? Tam, kjer si ga pustil.

Priporočam ogled tega filma, saj te lahko nauči marsikaj novega o ljudeh in njihovih odnosih. 

C'est la vie.

...

Začetek oktobra. Prvi testi in prve ocene(boljše da jih ne bi bilo). Mimo je komaj en mesec šole, sama pa se že predajam melanholičnemu vzdušju, ki ga prinaša prihajajoča zima. Zakaj poletje vedno mine tako hitro? Zakaj ne more preprosto trajati celo leto?

Na splošno nimam nič proti jeseni, kot taki, moti me predvsem to, da za njo prihaja zima. Mrzla, siva, turobna zima. Edina stvar, ki se je veselim so novoletni prazniki. Pa ne daril, ampak božičnega vzdušja. Okrašenega mesta, lučk, neke čarobnosti, ki jo čutim v zraku in vere mlajših otrok v dobre može. Vsakič se spomnim, kako sem kot majhna punčka verjela, da Miklavž in Božiček res obstajata ( pa saj smo vsi).
Kako je bilo vse bolj preprosto ...


Saj vem, da mi zaenkrat še ni nič hudega, da tisto najhujše, šele pride in da bi morala sedaj uživati zadnja najstniška leta.
Ampak poleg pouka imam zraven še druge dejavnosti, pa seveda plesne vaje za maturantski ples, priprave na maturo in seveda še tri tisoč drugih stvari, ki jih moram postoriti. Vsi nas morijo in nam težijo s prihajajočo maturo, sama pa ne morem verjeti, da bo čez osem mesecev (in maturi!), konec srednješolskih let. Potem pa sledijo najdaljše počitnice v našem življenju... Jupi! Ampak kaj ko moram do takrat, preživeti, še dolgoooo zimo in maturo! ;)
In kot pravi moja mami: Slab začetek, dober konec!
Leto 2013. Številka 13 naj bi bila nesrečna številka. Ampak moj občutek (ki ponavadi ne laže) mi pravi, da bo leto čarobno, kot se za zadnji letnik seveda spodobi.
Naj bo 13 srečna številka! Bomo zmogli? Bomo ja!! :))


Za konec pa še ena pesmica: http://www.youtube.com/watch?v=wZf2tibPOV8&feature=related (spreglej film, pomembna je vsebina pesmi). ;))