Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi

Petek. Po osmih urah pouka in eni uri in pol plesanja četvorke (which I totally love it), se z R odpraviva v Jesharno (kjer sem itak preživela četrt počitnic). Bi jedla, ne bi jedla, bi jedla.. In na koncu se odločim da ja. Naročim si kruhke s sirom (ki so mimogrede awesome), ki si jih razdelim s P.
Po druženju, smejanju in opravljanju (busted!) sem se odpravila domov, saj sem imela v načrtu, večer preživeti v kinu.
S P sva se zmenili, da se dobiva deset do osmih pred kinom, seveda pa A ne bi bil A, če se ne bi takoj prilepil zraven. ;) Pa sem kljub temu, da sem vedela, da mu film ne bo všeč privolila.

Dva človeka. Moški in ženska, ki živita en nasproti drugega in le redko zapustita svoje stanovanje. Ona je mlada arhitektka, ki trenutno dela kot dekoraterka izložb, on spletni oblikovalec. Film prikazuje njun vsakdan, poln banalnih in nepomembnih stvari, primanjkuje pa jima stika z realnim svetom. Lahko bi rekli, da gre za problem sodobnega človeka, ki večino svojega časa preživi zaprt za štirimi stenami in svoj čas preživlja v virtualnem svetu. Med filmom opazimo, da sta si osebi izredno podobni in kaj hitro ugotovimo, da bosta na koncu skupaj. In sta. Brez vprašanj, brez drame, samo sta.

Meni je bil film super, čeprav običajno ne gledam te vrste filmov, edina moteča stvar je bila prevelika predvidljivost konca. Tako sem preživela zanimiv začetek konca tedna, A pa se je odločil, da gre naslednjič z mano v kino samo pod pogojem, da on izbere film.