Here's to never growing up!

In sem spet po desetih dneh nazaj, saj je res že zadnji čas da napišem kakšen nov blog. Nekako ni časa, računalnik mi je prenehal delati, zbolela sem pa še faks se je začel.
Če se najprej ustavim pri faksu: Naš faks je izredno zanimiv, pa ne  toliko iz vidika snovi, ki nam jo predavajo na predavanjih, ampak predvsem zato, ker nam je do sedaj že skoraj vsak predmet vsaj  enkrat odpadel. Ne hecam se! Prejšnji teden nam je odpadlo več predavanj in vaj, ta teden enako. Vsi mi pravijo, da naj bom vesela, ampak nekako mi to ni preveč všeč. Faks sem si predstavljala kot stalni tok predavanj, vaj in seminarjev, v resnici pa vsak dan hodim v Ljubljano za največ dve uri. Saj je fino, da smo kar precej prosti, ampak nekako se mi zdi, da so bila moje predstave in pričakovanja povsem zgrešena. Pa ne me narobe razumeti, še vedno točno vem, da hočem biti novinarka, pa tudi kolegi in kolegice so super, ampak nekako je vse nekako drugače kot sem si predstavljala. Mogoče je krivo to, da sem bolna, mogoče da so predmeti v prvem letniku precej splošni in nimajo velike veze z novinarstvom, mogoče pa se moram le navaditi. Upam, da predvsem to zadnje, saj si res želim, da bi bila te štiri leta takšna, da se jih bom kasneje z veseljem spominjala. Tako da zaenkrat čakam, da se navadim na faks in že odštevam dni do prvega kolokvija, ki je seveda iz ekonomije (trenutno najbolj osovražen predmet) in prvih predstavitev pri ostalih predmetih. Vmes pa iščem nove dejavnosti, s katerimi bi napolnila svoj prosti čas in čakam, da pride december, saj je to najboljši čas zime, ki že kar močno trka na naša vrata.
Avril Lavinge: Here's to never growing up
 


And you can still vote for me: wella ambasadorka