Pred kratkim sem začela gledati serijo z naslovom
Chasing Life. Serija govori o 24-letni novinarki April, ki ugotovi, da ima
levkemijo. Gledanje me ob enem navdaja z depresijo, ob enem pa me neizmerno
veseli. Z depresijo zato, ker mi je grozno, da tako mlada oseba zboli in daje
mi vedeti, da se nam življenje lahko spremeni v sekundi. In z veseljem zato,
ker mi je tako dobro gledati, da se odloči, da se bo borila in preživela ter
vzame stvari v svoje roke. Neha gledati na druge in se začne posvečati izključno
sebi. In to mi je dalo misliti. Zakaj ljudje začnemo gledati nase, delati vse
kar smo si vedno želeli in uživati življenje šele, ko se nam nekaj zgodi? Zakaj
ne počnemo tega od prvega dne, ko se zavedamo samih sebe?
Tudi sama vedno bolj ugotavljam, da vedno druge
postavim na prvo mesto, nase pa večkrat pozabim. In tega sem sita. Sita sem, da
me ljudje stalno sprašujejo, zakaj počnem to, zakaj počnem ono in se vedno
opravičujem za svoja dejanja, svoje besede, skoraj za svoje misli. Ni življenje
prekratko, da bi se ves čas ozirali na druge? Da bi ves čas razmišljali, kaj
drugi mislijo o nas in če se bomo komu s čimer koli zamerili? Zakaj enostavno
ne moremo živeti tako,kot nam paše? Seveda v takšnih mejah, da ne prizadenemo
ljudi, ki jih imamo radi, a še vedno tako kot se nam zdi najbolj prav?
"...in se vedno opravičujem za svoja dejanja..." +1 oz. pojasnjujem, čeprav sploh ni potrebno.
OdgovoriIzbrišiSamo odločiti se je potrebno kako bomo živeli in ja, verjetno bomo naleteli tudi na kakšen preseneče pogled. Ampak, vaja dela mojstra! :) Srečno!
hvala! (:
IzbrišiX: I'm sorry.
OdgovoriIzbrišiY: Stop saying sorry.
X: Oh, okay, sorry.
Sem dobila asocijacijo, sicer se pa popolnoma strinjam z zgoraj napisanim! Sicer pa sem mela tudi namen gledati to serijo pa me je preveč strah, da bom čisto melanholična in žalostna ves čas >.-
xoxo
To sm jst!! Ko se še takrat opravičim -.- realno te napolni z optimizmom, tako da priporočam. ;)
Izbriši