V zadnjem času vedno bolj ugotavljam, da ljudje ne znamo komunicirati. Povemo tisto, kar se sliši najlažje in se nam v tistem trenutku zdi najbolj primerno. Zelo redko kdo bo povedal, kako se počuti, kaj se mu dogaja, saj se nam zdi, da ljudi tega ne zanima, ali pa nas je strah, kako se bo oseba, s katero govorimo, odzvala.
Zakaj smo taki? Zakaj ne moremo biti iskreni, povedati, kaj si mislimo, kaj hočemo, kaj si mislimo v tistem trenutku? Zato, ker nas je strah. Vsaj mene. Ker me je strah, da se bo oseba prestrašila, bila jezna name, se skregala z mano, ker me je strah zavrnitve.
In najhuje je, ko ugotoviš, da študiraš komunikologijo in si zgovorna oseba, a vseeno v večini primerov pogrneš pri komunikaciji. Ni to hudo ironično? Že dve leti se na faksu učim, kako se pravilno komunicira, kaj je komunikacija, kaj je komunikacijski šum, a ko pride do komuniciranja v resničnem življenju, ne znam pravilno komunicirati. Govorim o nepomembnih zadevah, vsakodnevnih opravkih, ne povem pa nič osebnega ali globokega. Pa nisem edina, to je pogost pojav predvsem nas Slovencev. In teh stvari nisem dojela, dokler mi nekdo ni rekel, da ne povem nič osebnega. In sem začela razmišljati zakaj. Zato, ker me je strah, da če bom nekomu povedala nekaj osebnega, bom prizadeta ali zavrnjena, ali da me bo oseba zaradi tega videla drugače. Ne znam povedati, kaj mislim, se postaviti zase in reči ne. In to moje življenje dela hudo zakomplicirano in občasno prav trapasto. In tega se ne grem več!
Ne bi bilo zabavno in zanimivo biti en teden popolnoma iskren z vsako osebo, ji povedati točno to, kar misliš v tistem trenutku? Naj to naredi tisti, ki si upa ;)
Te popolnoma razumem kaj misliš, ampak veš ne krivi vse Slovence ker ti lahko povem, da je to odvisno od vsakega posameznika. Odvisno s kakimi ljudmi se družiš, odvisno koliko jih zaupaš in odvisno kakšne osebe so. Vem zase, da sem v Sloveniji imela veliko globokih pogovorov, ki se včasih niso končali ure in ure. Potem pa sem prišla sem in vse se je spremenilo, pogovori so bili splošni, dolgočasni, sama dejstva, nič resnega, nič globokega. Delno sem "kriva" sama, ker nisem družabna tako zelo, da bi se vsakomor odprla že takoj na začetku..Pa malo je tudi problem v mojem izražanju v tujih jezikih, v slovenščini je še vedno lažje.. Drugi "krivec" je pa okolje v katerem se gibljen. Ljudje še me ne poznajo in ne vedo kam spadam, jaz sama pa tudi ne :D Mislim, jaz vem kaj želim, samo take ljudje najt pa ni lahko.. Ampak isto privlači isto, tako da kmalu :D
OdgovoriIzbrišiSe mi zdi, da je vprašanje "kako si?" čisto zgubilo svoj pomen. Je bolj vljudnostno vprašanje, vrednostno je na istem mestu kot "ah to vreme, danes je pa vroče ne?" Drugače pa se strinjam, da sploh ne vemo komunicirati. Vedno bolj opažam to. Večinoma mislimo, da bi nam drugi morali brati misli in nam ugajati, ampak moramo se zavedati, da če nečesa ne povemo, ne moremo dobiti tistega kar hočemo. Naša življenja bi bila veliko bolj enostavna, če bi enostavno povedali kaj hočemo od koga in bili bolj iskreni. Istočasno pa se moramo zavedati tudi, da to kar pričakujemo od drugih ljudi, ni nujno tudi najboljše za njih. Ah zakomplicirano :)))
OdgovoriIzbrišiSe pa ne strinjam, da bi se mogel kar vsepovprek odpirat ljudem, jaz sem sčasoma ugotovila komu se lahko odprem, mam tisti mali krog prijateljev in oni večinoma dejansko vejo kako sem, ker nimam filtra pri njih. Včasih se kdo še prebije v ta krog, ali pa tudi ne.
Če pa srečam kako znanko/znanca in me vpraša kako sem, pač rečem da vredu, ker vem da je vprašanje bolj vljudnostno kot kajkoli drugega. :)