Summer.

Sonce. Vročina. Bližajoče se poletje. In za piko na i  prehlad.

Danes zjutraj se zbudim in ko odgrnem rolete ugotovim da je zunaj čudovit dan. Pa ne samo danes že od srede naprej je nekam sončno in toplo. Yes! končno konec dežja in sivih dni, katere sem zabila s prestavljanjem s kavča pred računalnik namesto da bi se učila.

Končno se je začela pomlad. Ampak kaj ko je tako vroče! To sploh ni pomlad ampak že začetek poletja. Kje je pomlad?  Obožujem toploto in poletje, ampak tole je že malo noro. Iz desetih stopinj smo v parih dneh prešli na petindvajset. 

Globalno segrevanje nas je privedlo do tega da nimamo več jeseni in pomladi. Lansko leto je bilo do oktobra skoraj trideset stopinj, v roku dveh tednov pa smo že začeli nositi jakne. In trenutno se dogaja enako. Še nemalo nazaj sem nosila bundo, danes pa so bili že dolgi rokavi skoraj preveč. 

Ko sem danes stopila skozi vrata oblečena v srajco in jakno ( kasneje sem svojo odločitev obžalovala) me je dobesedno vrglo. Imela sem občutek kot da bi stopila v savno. In ko sem kasneje videla K v japankah sem ugotovila da se to res dogaja: Poletje je pred vrati! Preden se uradno začne bomo morali sicer še močno zavihati rokave in nabrati še zadnje ocene ampak neuradno je tu. Vročina, sonce in cvetoča drevesa. Samo kaj ko imamo v maju trikrat preveč testov in drugih obveznosti, da bi začetek poletja lahko izkoristili v polnem pomenu besede. Ampak s skupnimi močmi nam bo uspelo, še vsako leto nam je. ;)

Ko smo tako sedeli pod Homanovo lipo in se sladkali z raznimi čokoladnimi dobrotami smo delali načrte za poletje. Ker imam ravno nove rolerje (končno!) so mi A, K in P obljubili da me bodo naučili rolat, čeprav se mi to zdi nekakšna misija nemogoče ob vseh nesrečah, ki me obdajajo. Seveda med našimi načrti nismo izpustili šopinga v Ljubljano in mojega rojstnega dneva, za katerega še vedno ne vem kdaj in kje bo. Na koncu smo ugotovili da nas čaka ogromno stvari ( ne pozabimo maturantskega izleta) in da bo poletje tako kot vsako leto popolnoma prekratko.

Ampak pustimo se presenetiti, poletje 2012 se uradno še ni začelo. :)

C'est la vie. 

Quote

Že pol ure sedim pred praznim belim papirjem in razmišljam kaj naj napišem. Gledam bloge in najdem temo današnjega bloga. 

Citat ali po angleško quote. 

Misli, ki ti polepšajo dan in ti včasih dajo misliti. Včasih te celo pripravijo do tega da ugotoviš da je življenje vredno živeti.

Tak, ki ti da vedeti da je življenje lepo.

Tak, ki te potolaži, ko imaš slab dan.

 Citat ob katerem ugotoviš, da ne smeš gledati z očmi ampak s srcem. 

Tak, ki ti pove da imamo okoli sebe ljudi, ki nas cenijo in so vedno z nami ko jih potrebujemo.

Tak, ki ti pove da moraš uživati življenje. 

C'est la vie.

Society.

Družba vsak dan postaja bolj in bolj nemogoča. Narekuje nam kako naj izgledamo, kako naj se obnašamo in kako moramo biti oblečeni.
Vedno več najstnikov in otrok pada v depresijo ali naredi samomor. Krivec je današnja družba. Kar je najhuje, družba smo mi, vsi.

Moti nas kako so ljudje oblečeni, kako izgledajo in kako se obnašajo. Nihče pa nikoli ne pomisli, kaj se skriva v njihovi notranjosti. Mogoče nam nekdo na pogled ni všeč, vendar to še ne pomeni da je slaba oseba. Mogoče se hoče s svojo zunanjostjo izraziti ali samo skriti pred svetom. 

Če nimaš najdražjih in najmodernejših oblačil si reven, če si tih si nedružaben, če si zgovoren si preveč vsiljiv.
Družba nikoli ni zadovoljna, kako naj bomo v taki družbi mi zadovoljni sami s sabo?
Mediji nas dnevno napadajo z anoreksičnimi manekenkami in najnovejšimi izumi. Čeprav imamo vse hočemo še več. In dokler ne bomo dobili ne bomo srečni.
Pa smo zaradi materialnih stvari res lahko bolj srečni? Kje so pomembne vrednote, kot so ljubezen, prijateljstvo in družina? Ki jih najbolj potrebuješ ko si na tleh, ko ti ne bo pomagal najnovejši model iPhona ali najmodernejše oblačilo.

Zakaj se vtikamo v ljudi? Zakaj nas tako moti kako so oblečeni, kakšen stil imajo? Važno je da se oni dobro počutijo v svoji koži, pa ni važno kakšni so navidez! Kritiziraj ljudi, ki se ne znajo obnašati ( pa tudi pri njih ne veš zakaj so takšni), ne obsojaj pa ljudi, pri katerih ti ni všeč njihova zunanjost.



Posledice družbe so hude. Vse več najstnikov se reže, drogira in vedno več je depresivnih. Samomor je eden izmed treh glavnih vzrokov smrti med mladimi do 25. leta starosti.
Najstniki se sekirajo zaradi svojega videza, imajo nizko samopodobo in mislijo da jih taki kot so nihče noče sprejeti.
Zato se zatekajo, k rezanju in drogiranju, oboje pa jim izhod predstavlja le za kratek čas. Ko ne vidijo več izhoda naredijo samomor, saj imajo občutek da so sami na svetu in da jih nihče ne bo pogrešal.

Poskusimo biti bolj odprti in začnimo gledati bolj široko. Namenimo neznancu nasmeh ali ponudimo pomoč. S takimi malenkostmi lahko veliko naredimo.

C'est la vie.

Hokej

V petek se je zgodilo nekaj čudnega. Šla sem na hokej.

Krivec za ogled hokeja je bila R, ki me je že na začetku tedna povabila naj se ji pridružim na derbiju med Jesenicami in Olimpijo. In sem privolila predvsem zato da si malo razširim svoja obzorja. T mi je preden sem šla rekel da se bom itak naveličala že med prvo tretjino. Pa sem bila tiho in si mislila svoje. 

Tako sem že malo pred sedmo uro zvečer sedela na zelenih plastičnih stolih v dvorani Tivoli in opazovala ogrevanje hokejistov.  Že sam trening se mi je zdel napadalen in grob, vendar veliko bolj zanimiv kot na televiziji. V vsej poplavi pakov, ki so jih hokejisti podajali sem in tja sem zastavila precej butasto vprašanje: "Kaj pa če ti pak prileti v glavo?" R mi je odgovorila da se to še ni zgodilo. Saj ne da je čez dve minuti že letel pak en meter stran od moje glave. Očitno res privlačim nesreče. 

Ker je R privrženka Jesenic (beri železarjev) sem bila tokrat v vlogi navijača Jesenic, čeprav sploh ne navijam za nobeno ekipo. V resnici nisem preveč navijala, ampak tekmo predvsem opazovala. Vendar me je bolj kot to kako igra poteka zanimalo, kako se igralci obnašajo in kakšen je odziv gledalcev.

Odzivi so bili.... zanimivi. Težko bi uporabila drugo besedo. Petje ,preklinjanje( tega je bilo veliko!) in dretje niso potihnili med dve ure in pol dolgo tekmo. 

Ja večino tekme sem se smejala. Smejala sem se igralcem, ki so se podili za pakom, še bolj pa evforičnim navijačem, ki so z vso vnemo navijali za svojo skupino. Smejala sem se zato, ker enostavno nisem mogla dojeti, zakaj se je ena tretjina, ki naj bi bila dolga dvajset minut podaljšala na štirideset minut. Najbolj pa se mi je zdelo butasto, ko sta se sredi tekme dva hokejista stepla sredi ledu. In to ne enkrat, ampak dvakrat.

Na koncu tekme je bil rezultat osem proti tri za Olimpijo ( žabarji so odlično izkoristili domači teren), s čimer so še korak bližje naslovu za državnega prvaka. 

Po koncu tekme sem bila vesela da sem bila tam. V središču dogajanja. Da sem končno videla kako zgleda tekma hokeja. In ne morem reči da mi je bilo pretirano všeč, lahko pa rečem da je bilo zanimivo, predvsem pa zabavno.

C'est la vie.