Krivec za ogled hokeja je bila R, ki me je že na začetku tedna povabila naj se ji pridružim na derbiju med Jesenicami in Olimpijo. In sem privolila predvsem zato da si malo razširim svoja obzorja. T mi je preden sem šla rekel da se bom itak naveličala že med prvo tretjino. Pa sem bila tiho in si mislila svoje.
Tako sem že malo pred sedmo uro zvečer sedela na zelenih plastičnih stolih v dvorani Tivoli in opazovala ogrevanje hokejistov. Že sam trening se mi je zdel napadalen in grob, vendar veliko bolj zanimiv kot na televiziji. V vsej poplavi pakov, ki so jih hokejisti podajali sem in tja sem zastavila precej butasto vprašanje: "Kaj pa če ti pak prileti v glavo?" R mi je odgovorila da se to še ni zgodilo. Saj ne da je čez dve minuti že letel pak en meter stran od moje glave. Očitno res privlačim nesreče.
Ker je R privrženka Jesenic (beri železarjev) sem bila tokrat v vlogi navijača Jesenic, čeprav sploh ne navijam za nobeno ekipo. V resnici nisem preveč navijala, ampak tekmo predvsem opazovala. Vendar me je bolj kot to kako igra poteka zanimalo, kako se igralci obnašajo in kakšen je odziv gledalcev.
Odzivi so bili.... zanimivi. Težko bi uporabila drugo besedo. Petje ,preklinjanje( tega je bilo veliko!) in dretje niso potihnili med dve ure in pol dolgo tekmo.
Ja večino tekme sem se smejala. Smejala sem se igralcem, ki so se podili za pakom, še bolj pa evforičnim navijačem, ki so z vso vnemo navijali za svojo skupino. Smejala sem se zato, ker enostavno nisem mogla dojeti, zakaj se je ena tretjina, ki naj bi bila dolga dvajset minut podaljšala na štirideset minut. Najbolj pa se mi je zdelo butasto, ko sta se sredi tekme dva hokejista stepla sredi ledu. In to ne enkrat, ampak dvakrat.
Na koncu tekme je bil rezultat osem proti tri za Olimpijo ( žabarji so odlično izkoristili domači teren), s čimer so še korak bližje naslovu za državnega prvaka.
Na koncu tekme je bil rezultat osem proti tri za Olimpijo ( žabarji so odlično izkoristili domači teren), s čimer so še korak bližje naslovu za državnega prvaka.
Po koncu tekme sem bila vesela da sem bila tam. V središču dogajanja. Da sem končno videla kako zgleda tekma hokeja. In ne morem reči da mi je bilo pretirano všeč, lahko pa rečem da je bilo zanimivo, predvsem pa zabavno.
C'est la vie.
Ni komentarjev:
Objavite komentar