2014 please be good.

Leto 2013. Leto smeha, prijateljstva, solz, zaključkov, ljubezni in novih začetkov. Glede na to, da je številka 13 ponavadi nesrečna številka, pa zame ni bila.
V letu 2013 se je zgodilo ogromno stvari in lahko rečem, da je bila večina dobrih. Če bolje pomislim, se trenutno ne morem spomniti nobenega res groznega trenutka, mogoče zato ker so mi v glavi ostali samo tisti lepi in prijetni.
Leta 2013 sem maturirala, odplesala četvorko na maturantskem plesu in maturantski paradi, preživela najboljši rojstni dan na morju, si naredila prvi tattoo, dobila prvo poletno službo, videla Pariz, si ostrigla približno 30 centimetrov las in končno ugotovila, kako je če se zaljubiš na prvi pogled.
Leto z najboljšim poletjem, z vpisom na želeni faks in z vsemi zanimivimi prigodami. Spoznala sem nekaj super ljudi in pozabila na nekatere, ki si mogoče niso zaslužili mojega časa. Se vsak dan trudila biti vesela in gledati na svet pozitivno, čeprav mi mogoče ni vedno najbolje uspevalo.
Zaobljub ne bom delala, ker jih nikoli ne, pa tudi če bi jih, se jih ne bi držala. Želim si samo, da bi se ljudje razveselili malenkosti in ne materialnih dobrin, da bi bili vsi veseli in srečni in da bi bilo leto 2014 vsaj pol tako dobro kot 2013. Še malo več kot sedem ur in tega leta bo konec.

To sliko sem objavila že lani, pa vseeno jo bom še letos, saj je vsako leto nova knjiga s 365 dnevi, ki jo je treba popisati. Moja letošnja se počasi končuje in lahko rečem, da mi je všeč, kakšna pa bo naslednje leto, pa bomo videli 31. decembra 2014.
Make a good one. :)



In še moje voščilo:
Novo leto je neznanec,
prav lepo ga bo spoznati
pa ne preveč pričakovati
staro leto je minilo
ne oziraj se nazaj
novega pa ne priganjaj
presenetiti se daj!  
Naj bo leto 2014 magično in čudovito!
Pa zapomnite si C'est la vie! <3

I feel it in my fingers, I feel it in my toes ...

Pa ne ljubezni, čeprav bi se tudi o tem dalo razpravljati, ampak božič. Božič je pred vrati! Še točno en teden in že bo božični večer. Kako hitro gre čas, pravkar se mi zdi, da se je začelo poletje, pa je spet zima in čez dva tedna bo konec leta. Ampak nekako sploh nimam občutka, da so pred nami božično-novoletni prazniki. Vse je okrašeno že več kot en mesec, snega še vedno ni, prav tako pa se ne počutim preveč božično razpoložena, z izjemo poslušanja  božičnih pesmi, ki mi vsaj malo približajo božič. Včeraj sem gledala starejše objave in ugotovila, da sem lansko leto o božiču razmišljala že sredi novembra, letos pa niti en teden pred najlepšim praznikom v letu, o tem ne premišljujem preveč. Še vedno niti ne vem, kje bom za novo leto. Mogoče je ne pričakovanje tega čarobnega praznika še boljše in bom potem še bolj z veseljem gledala božične filme, poslušala še več božičnih pesmi, cele počitnice jedla in čim več lenarila, čeprav me po počitnicah čaka cel kup izpitov.
Krivec za to počutje so mogoče tudi prihajajoči kolokviji, kar je totalno neverjetno, saj so na večini faksov že odpisali vse za letošnje leto, seveda naš faks mora biti izjema, tako da še v ponedeljek pišemo zadnji kolokvij v letošnjem letu. Se pa lahko pohvalim, da sem naredila ekonomijo! Kako mi je pa to polepšalo dan, ah ne samo dan, kar cel teden. Konec mikroekonomije, samo še makroekonomija in sem zaključila s tabo, ekonomija!
In kakšne imate kaj želje za božič? Sama imam eno posebno željo, drugače pa predvsem zdravje in čimbolj uspešne kolokvije in izpite.
Christmas is all around
Something in the air
Shake up Christmas- my favourite christmas song

Everything goes with short hair. It's bananas. Ginnifer Goodwin

POTEM

PREJ

Seksizem

Po skoraj treh tednih brez objave, je prišel čas, da ponovno nekaj napišem. Današnja tema: seksizem.
In zakaj ta tema? Zanimiva ura antropologije, debata s prijateljicama, vedno več seksističnih oglasov ... In tako sem prišla na idejo, da zapišem nekaj na to zanimivo in tudi vedno znova aktualno temo.
O enakopravnosti sem začela razmišljati približno tri tedne nazaj, ko sem bratu pomagala pri seminarski nalogi za psihologijo z naslovom Enakopravnost med moškimi in ženskami in v eni izmed knjig sem prebrala, kdaj pride do feminizacije poklica. Takrat, ko poklic izgubi ugled, pride do feminizacije poklica! Seksizem? Po mojem mnenju, da!  In v knjigi je bil naveden primer poklic novinarja/ novinarke in točno to se je zgodilo. Novinarstvo kot včasih ugleden in spoštovan poklic, je vedno bolj zaničevan. Zakaj? Poklic je izgubil ugled, mediji nimajo denarja in takrat je prišlo do feminizacije poklica, kar lahko potrdim, saj na študiju novinarstva prevladujemo dekleta.
Najverjetneje ste tudi sami med vožnjo ali sprehodom, opazili ogromno oglasov za vedno bolj prepoznavni Mingl, na katerih je mlada gospodična oblečena v rdečo obleko, ki komaj prekriva njene intimne predele, samostoječe nogavice in seveda rdeče čevlje z visoko peto. Mislim, da že sam opis njene obleke deluje seksistično, saj visoke pete in kratko obleko ženske nosijo zato, da bi moškemu zmešale glavo.

Naslednji je oglas za Panten, ki mi ga je pred nekaj dnevi pokazala prijateljica: https://www.youtube.com/watch?v=kOjNcZvwjxI mislim, da pri tem sploh ni treba predolgo izgubljati besed. Vse kar je kar se šteje pri moških kot pozitivna lastnost, se bo pri ženski pokazalo, kot negativna lastnost. Še vedno so ženske na boljših položajih slabše plačane kot moški. Zakaj? Zato, ker so ženske? Ker spadamo med nežnejši spol in očitno nismo sposobne biti boljše in pametnejše od njih?
Nadaljevalo se je pri izredno zanimivi uri antropologije, kjer je bila tema jezik. Ste kdaj pomislili, kako seksističen je naš jezik? Ženska, ki se prodaja je kurba, moški, ki se prodaja naj bi bil kurbir? Ne ni res, kurbir je največji frajer, ki lahko dobi vsako žensko. In kakšna je slovenska beseda za moškega, ki se prodaja? Žigolo? Ni, saj to ni slovenska beseda, ampak tujka. Prav tako nimamo ženske oblike za pisca (piska?) in za kupca (kupka?), nobena od teh dveh besed ne zveni preveč dobro. Se pravi za pozitivne ženske oblike nimamo besede, ko pa pride do govora o negativnih lastnostih, pa imamo ne le eno ampak kar nekaj besed, ki opisujejo žensko.
In še zadnja stvar, ki smo jo ugotovile z dvema prijateljicama. Če se bo ženska takoj odločila spati z moškim, jo bo le ta imel za lahko in bil prepričan, da je taka do vseh in ne bo niti pomislil, da si mogoče želi biti le z njim. Seveda ji bo njeno lahkost očital šele kasneje in ne že med samim dogajanjem. Saj zakaj pa bi to omenil že takrat, če pa on uživa v tem? Bi ženska moškemu lahko očitala, da je lahek? Ne, ker tista ženska, ki se že bo kratkem času odloči spati z moškim je lahka, moški, ki to delajo ves čas pa so največji frajerji, ki jih vsi občudujejo in hvalijo. Moški pač ne more biti lahek.
Povzetek: kljub feminizaciji žensk, kvazi enakopravnosti, ženske še zdaleč nismo enakopravne moškim, saj je še vedno preveč takih, ki mislijo, da so najboljši, ženske pa poleg rojevanja in skrbi za otroke nismo dovolj dobre in primerne za določene položaje.
Pa brez zamere fantje, vem, da niste vsi enaki. ;)

Fashion week Zagreb

V torek po obupnih vajah iz ekonomije, ko je bilo moje počutje popolnoma na dnu (sovražim ekonomijo), na facebooku zagledam sporočilo od sošolke, ki mi napiše, da je dobila dve karti za Fashion week Zagreb in ker ve, da sem navdušena nad vsem kar je povezano z modo, se je odločila, da povabi mene in še eno sošolko. Kar nisem morala verjeti, da je to res. Sicer starši na začetku niso bili preveč navdušeni nad izletom v Zagreb, ampak po prepričevanju, da so to moje največje sanje so se omehčali.

In tako sem se v soboto petnajst do treh, usedla na vlak za Zagreb, na poti pa se mi je pridružila še sošolka in čez dve ure in pol sva že bili na hrvaški strani.

Modna revija se je začela ob osmi uri, z zamikom pol ure in edino kar mi ni bilo preveč všeč je bila sama organizacija, ostalo pa je bilo fantastično, super in naravnost čudovito! Tudi kolekcija oblačil mi je bila izredno všeč, sploh prvi in zadnji izhod, čeprav bi najljubšo obleko težko izbrala.

Po večeru v znamenju mode, smo se odpravili v sošolkino stanovanje, zjutraj pa smo si še na hitro ogledale Zagreb in štiriindvajset ur kasneje sem bila ponovno doma.

Za konec še misel: Dreams sometimes do come true!

wella amabasadorka

In smo dočakali razglasitev Wella ambasadorke! Potekala je v Plaza hotelu v Ljubljani, kjer sta nam  ekipi Welle in Cosmopolitana pripravili pravi glamurozni večer, ki smo ga preživele skupaj s slovensko modno sceno.

 


 

Brucovanje 2013

Ker sem z vstopom v prvi letnik fakultete postala brucka, sem to morala na čim boljši način proslaviti. Večkrat. Prvo brucovanje ali odštevanje do prvega študijskega dne, se je začelo že v ponedeljek 30. septembra, vendar se ga žal zaradi slabega počutja nisem udeležila. Pa drugo leto.
Tako je bilo moje prvo brucovanje v sredo 2.oktobra v Top Sixu (klub nad Namo), kjer so ob divjih ritmih noreli ekonomisti. Sama sicer nisem študentka ekonomije, vendar je večina mojih srednješolskih sošolcev in prijateljev na Ekonomski fakulteti, zato sem se "žrtvovala" in en večer preživela v dobri družbi bodočih ekonomistov. Žur kot žur, nič posebno presenetljivega.
Seveda pa nisem smela zamuditi brucovanja svoje fakultete, ki je bilo naslednji teden. Seveda sem kot zanalašč med  vikendom zbolela in že skoraj obupala nad idejo zabave, vendar sem se do večera toliko spravila k sebi, da sem šla vsaj na hitro pogledat kako se zabavajo FDV-jevci. Naše brucovanje je potekalo v klubu Companjeros, ki me na prvi pogled s svojo praznostjo ni pretirano navdušil, vse dokler se niso začele igre in sem srečala cel kup svojih kolegov novinarjev. Na igrah sicer naša smer ni zmagala, smo pa novinarji bučno navijali za naj bruca in naj brucko FDV-ja in bili pri brucki tudi zelo uspešni. Žal sem zaradi slabega počutja, morala oditi ravno v trenutku, ko se je prava zabava šele začela.
Zadnjega brucovanja (zaenkrat) pa sem se udeležila kar v domačem kraju, ki ga je organiziral klub študentov. Sicer sem se ga udeležila bolj kot ne iz raziskovalnih razlogov, saj sem imela nalogo napisati članek, vendar sem se mogoče kar malo preveč vživela. Konec dober, vse dobro, na koncu smo prisegli še zvestobo klubu in uradno postali študentje.
Zaenkrat v planu nimam brucovanj, vendar nihče ne ve kaj bo prinesel mesec november, če se le ne bo treba preveč učiti.

10 must haves for autumn.

PARKA

LEATHER BOOTS

LEATHER BAG

COMFY SWEATERS

TRIANGLE EARINGS

BIG SCARFS

SHIRTS

GOLD RINGS

CRUCIANI BRACLET

BIG GLASSES

Here's to never growing up!

In sem spet po desetih dneh nazaj, saj je res že zadnji čas da napišem kakšen nov blog. Nekako ni časa, računalnik mi je prenehal delati, zbolela sem pa še faks se je začel.
Če se najprej ustavim pri faksu: Naš faks je izredno zanimiv, pa ne  toliko iz vidika snovi, ki nam jo predavajo na predavanjih, ampak predvsem zato, ker nam je do sedaj že skoraj vsak predmet vsaj  enkrat odpadel. Ne hecam se! Prejšnji teden nam je odpadlo več predavanj in vaj, ta teden enako. Vsi mi pravijo, da naj bom vesela, ampak nekako mi to ni preveč všeč. Faks sem si predstavljala kot stalni tok predavanj, vaj in seminarjev, v resnici pa vsak dan hodim v Ljubljano za največ dve uri. Saj je fino, da smo kar precej prosti, ampak nekako se mi zdi, da so bila moje predstave in pričakovanja povsem zgrešena. Pa ne me narobe razumeti, še vedno točno vem, da hočem biti novinarka, pa tudi kolegi in kolegice so super, ampak nekako je vse nekako drugače kot sem si predstavljala. Mogoče je krivo to, da sem bolna, mogoče da so predmeti v prvem letniku precej splošni in nimajo velike veze z novinarstvom, mogoče pa se moram le navaditi. Upam, da predvsem to zadnje, saj si res želim, da bi bila te štiri leta takšna, da se jih bom kasneje z veseljem spominjala. Tako da zaenkrat čakam, da se navadim na faks in že odštevam dni do prvega kolokvija, ki je seveda iz ekonomije (trenutno najbolj osovražen predmet) in prvih predstavitev pri ostalih predmetih. Vmes pa iščem nove dejavnosti, s katerimi bi napolnila svoj prosti čas in čakam, da pride december, saj je to najboljši čas zime, ki že kar močno trka na naša vrata.
Avril Lavinge: Here's to never growing up
 


And you can still vote for me: wella ambasadorka

Goodbye summer 2013, you will be missed!

Zadnji dan septembra in "zadnji" počitniški dan. Tole zadnje ne velja, saj sem danes že bila na faksu. Imeli smo sprejem brucev, jutri pa "zares" začnemo s predavanji. No očitno ne, saj nam prvo že odpade. :D
Ker pa danes ni le zadnji dan septembra, ampak zadnji dan mojih najdaljših počitnic, ne bi bilo slabo, če bi napisala nekaj o poletju 2013.
Spomnim se kot bi bilo včeraj, ko sem v soboto 22.junija, še sedela v šoli in čakala na zadnji ustni izpit iz nemščine. Vedela sem, da bo po koncu tega izpita konec mature in uradno tudi konec mojega gimnazijskega izobraževanja. Takrat sem imela v glavi samo eno: NAJDALJŠE POČITNICE V ŽIVLJENJU SE ZAČNEJO ČEZ NEKAJ TRENUTKOV. In ko sem tako prišla ven iz učilnice, se sploh še nisem dobro zavedala, da je res konec. Konec štirih let gimnazije, kontrolnih nalog, spraševanja, in vsega povezanega z maturo!
In počitnice so se zares začele. Prvi teden sem delala, se pobarvala, si naredila pirsing, v naslednjem tednu pa sem že praznovala 19. rojstni dan z najboljšo družbo. V naslednjih tednih sem bila večkrat na morju, še vedno sem služila denar, končno sem začela delati vozniški izpit. V septembru me je čakal še izlet v Pariz, pripravila sem vse potrebno za faks, prebrala nekaj dobrih knjig in končno dočakala zadnjo sezono najljubše serije. Začela sem pisati za lokalni časopis in se kot blogerka pridružila strani moia.in. Dobivala sem se s prijatelji, preplesala kakšno noč, šla na Umeka, se spominjala maturantskega izleta, se družila s prijatelji in po tihem že težko pričakovala faks. Pa ne zaradi učenja, ampak zaradi neke nove izkušnje, novih ljudi, vznemirjenosti.
 
Vse svoje načrte sem dodobra izkoristila (razen telovadbe -.-) in lahko rečem, da je bilo poletje 2013 eno najboljših poletij, saj mi niti en dan ni bilo dolgčas! Očitno številka 13 le ni tako nesrečna, kot vsi mislijo, ali pa je vsaj v mojem primeru bolj srečna.
In po treh mesecih čudovitih počitnic, sem zadnji dan septembra odšla na fakulteto. Na tisto, ki sem jo izbrala že nekaj časa nazaj in se kljub mnenju ogromnega števila ljudi, ki so mi govorili, da delam napako nisem premislila. In ne morem reči, da bo perfektno in bo šlo zlahka, ampak z veseljem do neke stvari in z delom se da nekam priti. Mogoče bom čez štiri leta preklinjala svoj faks, ali pa ga bom na vse pretege hvalila. Ampak tega danes še nihče ne ve, kajne?
Na koncu bi rekla samo še: Adijo čudovito poletje 2013, upam da bo tvoj naslednik prav tako dober in vsaj približno tako dolg!
Vsem študentom pa želim veliko sreče in uspeha v študijskem letu 2013/2014!

How I met your mother season 9: the beginning of the end!

Verjetno vsi poznate slavno serijo How I Met Your Mother ali v prevodu Kako sem spoznal vajino mamo.
Ne spomnim se točno kdaj sem jo prvič gledala, vem pa da sem že od vsega začetka popolnoma obsedena z njo. Enostavno me vsak del te dvajset minutne serije spravi v neustavljiv smeh in mi polepša dan tudi takrat, ko sem povsem na tleh.

Serija govori o skupini petih prijateljev, ki živijo v samem središču New Yorka, točneje na Manhattnu. Med njimi se prepletajo prijateljske in ljubezenske vezi, vsak del pa je poln smeha in zanimivih dogodkov. Večino časa preživijo v baru Mclarens, ki je vsak večer poln ljudi. Zgodbo pripoveduje Ted Mosby, ki leta 2030, svojima otrokoma razlaga, kako je spoznal njuno mater. Vendar pa se je pred tem zgodilo še vse kaj drugega.. Pomembno vlogo ima tudi Barney Stinson in če ne bi vedeli, da Ted na koncu najde žensko svojega življenja, bi človek predvideval, da je to serija predvsem o njem.
In sedaj se serija po devetih sezonah in po devetih letih nagiba h koncu. Vse skupaj se je začelo z iskanjem matere in čisto v zadnjem delu osme sezone glavni trenutek celotnega dela zavzame prav mama, na katero smo čakali osem sezon. Popolnoma neznana igralka, ki pa s tem še bolj navduši in pritegne.
Danes se je začela zadnja deveta sezona, ki nas bo pripeljala do zaključka te zanimive in zabavne serije, ki jo gleda milijone ljudi po svetu, najverjetneje jo spremljajo zato, ker pripoveduje o petih preprostih ljudeh, ki si dneve krajšajo z najboljšimi prijatelji.
Na koncu lahko dodam še: It is going to be LEGEND wait for it DARY!!!







Še vedno lahko glasujete zame!- Wella ambasadorka

C'est la vie tudi na moia.in!

Od danes naprej je tudi moj blog del strani Moia. in. Modna spletna stran, ki je začela delovati letos poleti ti ponuja vpogled v svet mode, trendov in kulinarike po novem pa ima tudi kotiček mladih blogerjev.

Kako in zakaj sem začela blogati si lahko preberete na spletnem naslovu:Moia.in- C'est la vie

Wella ambasadorka

Pa sem se tudi sama opogumila in se prijavila za naziv Wella ambasadorke. Wella v sodelovanju z revijo Cosmopolitan išče ambasadorko, ki bo postala obraz Welle.
Za naziv ambasadorke, se lahko poteguješ od 29.8. do 5.11. 2013, vsak dan pa lahko za svojo favoritko glasuješ enkrat.
Sama sodelujem pod vzdevkom Claudia, moja misija pa je biti drugačna. In ker ponavadi ne nosim rdeče šminke ali pet, sem se za en dan prelevila v malo drugačno različico sebe.
http://www.wella-ambasadorka.si/si/#galerija- na tem linku samo poiščete mojo fotografijo in lahko glasujete zame. Vsakega glasu bom vesela. Hvala že vnaprej.

            

I heart Paris

Vem, da že vse nestrpno pričakujete potopis in slike s Pariza in končno je prišel čas, da vam opišem svojo francosko dogodivščino.
Pariz je bil... Zakon, odštekan, smešen in popolnoma nor! Pa najbolje da začnem na začetku.
Na pot smo se odpravili v sredo 4. septembra iz Ljubljane proti Benetkam. Pot je hitro minila in že smo se znašli na popolnoma praznem Beneškem letališču kjer smo nato na letalo čakali dobre štiri ure, nato pa smo se vozili uro in pol do glavnega mesta Francije, imenovanega tudi Mesto ljubezni.
Prvi dan smo se okoli vozili z metrojem, iskali prave postaje, kupovali vozovnice in se prijavili v hostel. Naš hostel je bil kar precej oddaljen od jedra Pariza, vendar je bil izredno velik in prostoren. Imeli smo dve spalnici, dve kopalnici, kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Po prijavi v hostel in po celem dnevu brez spanca in hrane, pa smo se končno odpravili raziskovat glavno jedro Pariza. Takoj ko smo stopili iz metroja smo zagledali Eifflov stolp in šele takrat sem končno dobila občutek, da res stojim na francoskih tleh. Po dvournem iskanju najbližjega Mcdonaldsa, smo le tega našli na Elizejskih poljanah, nato pa smo se počasi vrnili v hostel, kjer smo si privoščili spanec.
Naslednji dan nas je takoj zjutraj čakal obisk Eifflovega stolpa. Ker je bila vrsta pred dvigalom ogromna, smo se odločili kar za stopnice, ki so nas pripeljale do drugo ploščadi. Pogled iz Eifflovega stolpa na celoten Pariz je veličasten, saj si skoraj 300 metrov nad tlemi.

Po povzpetju na sam vrh Eiffla, smo priredili še manjši photoshooting, nato pa smo si ogledali še muzej Centre George Pompidou in Slavolok zmage, kjer me je ogromna francoska zastava takoj spomnila na Nesrečnike. Zvečer smo se po dolgem dnevu in po polovici prehojenega Pariza usedli na ladjico, ki nas je popeljala po Seni in nam razkrila pogled na veličasten nočni Pariz.
V petek smo se naspani in še vedno bolečih nog odpravili v najznamenitejši muzej Louvre. Imeli smo srečo, saj gneče ni bilo, prav tako pa imajo vsi do 26 leta zastonj vstop. Seveda smo si želeli videti slavno Mona Lizo, vendar lahko rečem, da slika ni nič posebnega, kar pa ni menilo še sto drugih ljudi, ki so se nagnetli pred njo in ti zakrivali pogled. Po treh urah in prehojenem delčku Louvra, je zunaj nehal padati dež in odpravili smo se v Notre Dame, na poti pa smo si ogledali še most s ključavnicami, kjer smo iskali kakšno še posebaj zanimivo, kar pa je tako rekoč misija nemogoče. Zvečer smo se odpravili še na Montmartre, ki izgleda kot mesto ob morju, na vrhu pa se ti odpre prečudovit pogled na celoten Pariz.

Predzadnji dan smo se odpravili še v Versailles, dom kralja Ludvika XIV, popoldne pa smo si privoščili še manjše pariško nakupovanje. Po dolgem dnevu smo si še zadnjič ogledali nočni Pariz, potem pa smo se odpravili proti hostlu.
Zadnji dan smo hitro spakirali, pospravili apartma, kupili še zadnje spominke, nato pa smo ob pol sedmih zvečer poleteli v našo deželo pod Alpami.
Pariz je bil preprosto čudovit in nad vsemi pričakovanji, pomešan s stalnimi norčijami in zabavo. Na koncu smo se utrujeni in bolečih nog ter siti Mcdonaldsa vrnili domov, lahko pa rečem, da je to mesto, kamor se bom še vrnila.