22

Pa naj bo tole še zadnji blog v tem kratkem februarju, ki naj bi minil bolj kot ne v znamenju učenja, ampak po pravici povedano bolj ni. Trije izpiti pod streho, rezultate zadnjega še čakam in ne dočakam, čeprav sem skoraj 100% prepričana, da ga bom še enkrat ( in tudi zadnjič) pisala junija.
V ponedeljek se je začel nov semester s tem pa tudi cel kup novih obveznosti. Tako na faksu kot pri drugih stvareh. Čaka me sedem predmetov ( brez izpita iz prvega semestra), vendar samo pri dveh ali celo enem izpit. Bo pa zato semester toliko bolj nor, ker bo ogromno sprotnega dela, ki mi je sicer ljubše kot učenje, a res ne vem kako bo to šlo skupaj z mojimi desetimi + dejavnostmi. Ampak cilj je vse narediti čimprej in ob tem kar se da, uživati. Od pisanja reportaž, komentarjev, pripravljanja radijske reportaže, delanja statistične naloge (tega me je najbolj strah), bo semester več kot zanimiv. ;)
V mislih pa imam tudi že nekaj novih projektov, dogodkov in načrtov, ki upam, da se razvijejo po pričakovanjih. Sem namreč človek, ki se v nekaj zapiči, je zato pripravljen marsikaj narediti in upa na najboljše, vendar imam v sebi vedno tisti majhen glasek, ki me drži na realnih tleh in mi govori, kaj pa če ne uspe? Ostali pravijo naj ne bom tako negativna, sama pa pravim, da pač nočem biti prevelik optimist, saj se mi zdi, da lažje preživim poraz, če nisem preveč prepričana, da mi bo nekaj uspelo, kot pa, če bi bila prepričana, da mi bo. Sanjam in močno upam, ob enem pa ostajam na realnih tleh in se zavedam, da pač vedno vse ne more biti kakor sem si zamislila.

Še pesem, ki mi trenutno ne gre iz glave: Taylor Swift - 22 Sicer mi nekaj malega še manjka do 22, ampak se pa nekako tako počutim. ;)

Pa nekaj slik iz zadnjih par dni

Primerno za dolge ponedeljke

Eddie si je zaslužil oskarja za vlogo v filmu Teorija vsega

Pobeg na obalo