Ne rabim, ampak hočem!

Stara sem 21 let in nisem še bila v resni zvezi. Ob tem bi nekaj ljudi najverjetneje kar zazijalo, nekaj pa bi se brez problema poistovetilo z mano. Tisti, ki me ne poznate preveč dobro, ste sedaj pomislili, da se že celo življenje spuščam v nekaj neresnega, a resnica je, da na tem področju na splošno nimam preveč izkušenj. In po pravici povedano me do pred kratkim to sploh ni preveč motilo. Dokler nisem začela razmišljati, da je toliko ljudi moje starosti, ki so že nekaj let v zvezi, nekateri imajo celo že otroke!!, sama pa na tem področju precej zaostajam. Ne sekiram se, da nimam istega fanta od 15 leta, to je predvsem domena moje družine, a sedaj sem dovolj zrela in stara, da vem, kaj hočem.

Sem oseba, ki ne verjame nekim idealom popolne ljubezni in se zavedam tega, da se pari lahko razidejo po parih mesecih, dveh letih pa tudi po dvajsetih letih. Ne pravim, da se to nujno zgodi, se pa dogaja. Tudi nisem pristaš pocukrane, romantične ljubezni, ki jo vidimo v romanih Nicholasa Sparksa in nisem preveč prepričana v to, če res za vsako osebo obstaja samo ena oseba. Vem pa nekaj. Da hočem resno zvezo. Nočem nekih kratkih flingov, ko ne veš, a bo ali ne bo, ampak hočem zvezo.  Razumem, da to vedno ne uspe, ker ugotoviš, da si si z nekom preveč različen, ali da pač enostavno nista za skupaj. In kljub temu, da so odnosi v današnjih časih popolnoma drugačni kot v času naših staršev, še vedno to hočem. 

Do sedaj sem bila prepričana, da mi nič ne manjka, če sem sama. In še vedno vem, da ne potrebujem fanta. Ga pa hočem. Sama sebi sem zadosti, ne rabim nekoga, ki bo delal stvari namesto mene in skrbel zame, vse to lahko počnem sama. Niti se ne strinjam s trditvijo, da si izpopolnjen šele, ko si z drugo osebo in da sam ne moreš delovati. A manjka mi tisti občutek, da te ima nekdo rad in bi vse naredil zate in seveda tudi ti zanj. Oseba, ki jo lahko pokličeš sredi noči, ki ti stoji ob strani, ko gre vse narobe in te ima preprosto rada. Nekdo, kateremu lahko zaupaš vse o sebi in se ne bo prestrašil in ušel. Seveda se zavedam, da so v odnosu tudi slabe stvari in da noben odnos ni popoln in da si greš s partnerjem lahko večkrat na živce. Ampak vse to hočem. In seveda ne trdim, da ko bom nekoč prišla do tega, da mi bo všeč, a vseeno še vedno to hočem.

Hočem nekoga, ki mi bo stal ob strani in jaz njemu, prenašal moje jamranje in preveč govorjenja in to da se sekiram zaradi vsake najmanjše malenkosti. Seveda vse to lahko on pričakuje v zameno. Da si zaljubljen v osebo, kljub njenim napakam oz. so ti te napake na osebi najbolj všeč. Hočem nekoga, ki bo razumel, da rabim svoj prostor in čas zase, da delam stvari, ki me veselijo in me pri tem podpira. Da me pusti iti ven s prijatelji in da nama ni treba viseti skupaj 24/7, ker enostavno za to nimam časa. In da vse to lahko seveda pričakuje v zameno. Ne rabim nekoga, ki mi bo stalno težil, zakaj nimam časa in ne rabim milijon slik na Facebooku. Samo nekoga, ki me razume in hoče biti z mano ter jaz z njim.

Tako da če kdo pozna simpatičnega fanta, ki bo prenašal 21 - letno punco, ki preveč govori, marsikdaj izusti napačno stvar ob napačnem trenutku, je sitna, se trudi biti sarkastična pa ji ne uspeva najbolje in ja preveč govori, naj mu pove, da ga iščem. In še vedno upam, da ga nekoč (upam, da ne šele čez nekaj let) najdem.