Zakaj sebe ne postavimo na prvo mesto?

Pred kratkim sem začela gledati serijo z naslovom Chasing Life. Serija govori o 24-letni novinarki April, ki ugotovi, da ima levkemijo. Gledanje me ob enem navdaja z depresijo, ob enem pa me neizmerno veseli. Z depresijo zato, ker mi je grozno, da tako mlada oseba zboli in daje mi vedeti, da se nam življenje lahko spremeni v sekundi. In z veseljem zato, ker mi je tako dobro gledati, da se odloči, da se bo borila in preživela ter vzame stvari v svoje roke. Neha gledati na druge in se začne posvečati izključno sebi. In to mi je dalo misliti. Zakaj ljudje začnemo gledati nase, delati vse kar smo si vedno želeli in uživati življenje šele, ko se nam nekaj zgodi? Zakaj ne počnemo tega od prvega dne, ko se zavedamo samih sebe?

Tudi sama vedno bolj ugotavljam, da vedno druge postavim na prvo mesto, nase pa večkrat pozabim. In tega sem sita. Sita sem, da me ljudje stalno sprašujejo, zakaj počnem to, zakaj počnem ono in se vedno opravičujem za svoja dejanja, svoje besede, skoraj za svoje misli. Ni življenje prekratko, da bi se ves čas ozirali na druge? Da bi ves čas razmišljali, kaj drugi mislijo o nas in če se bomo komu s čimer koli zamerili? Zakaj enostavno ne moremo živeti tako,kot nam paše? Seveda v takšnih mejah, da ne prizadenemo ljudi, ki jih imamo radi, a še vedno tako kot se nam zdi najbolj prav?