Vem, da že vse nestrpno pričakujete potopis in slike s Pariza in končno je prišel čas, da vam opišem svojo francosko dogodivščino.
Pariz je bil... Zakon, odštekan, smešen in popolnoma nor! Pa najbolje da začnem na začetku.
Na pot smo se odpravili v sredo 4. septembra iz Ljubljane proti Benetkam. Pot je hitro minila in že smo se znašli na popolnoma praznem Beneškem letališču kjer smo nato na letalo čakali dobre štiri ure, nato pa smo se vozili uro in pol do glavnega mesta Francije, imenovanega tudi Mesto ljubezni.
Prvi dan smo se okoli vozili z metrojem, iskali prave postaje, kupovali vozovnice in se prijavili v hostel. Naš hostel je bil kar precej oddaljen od jedra Pariza, vendar je bil izredno velik in prostoren. Imeli smo dve spalnici, dve kopalnici, kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Po prijavi v hostel in po celem dnevu brez spanca in hrane, pa smo se končno odpravili raziskovat glavno jedro Pariza. Takoj ko smo stopili iz metroja smo zagledali Eifflov stolp in šele takrat sem končno dobila občutek, da res stojim na francoskih tleh. Po dvournem iskanju najbližjega Mcdonaldsa, smo le tega našli na Elizejskih poljanah, nato pa smo se počasi vrnili v hostel, kjer smo si privoščili spanec.
Naslednji dan nas je takoj zjutraj čakal obisk Eifflovega stolpa. Ker je bila vrsta pred dvigalom ogromna, smo se odločili kar za stopnice, ki so nas pripeljale do drugo ploščadi. Pogled iz Eifflovega stolpa na celoten Pariz je veličasten, saj si skoraj 300 metrov nad tlemi.
Po povzpetju na sam vrh Eiffla, smo priredili še manjši photoshooting, nato pa smo si ogledali še muzej Centre George Pompidou in Slavolok zmage, kjer me je ogromna francoska zastava takoj spomnila na Nesrečnike. Zvečer smo se po dolgem dnevu in po polovici prehojenega Pariza usedli na ladjico, ki nas je popeljala po Seni in nam razkrila pogled na veličasten nočni Pariz.
V petek smo se naspani in še vedno bolečih nog odpravili v najznamenitejši muzej Louvre. Imeli smo srečo, saj gneče ni bilo, prav tako pa imajo vsi do 26 leta zastonj vstop. Seveda smo si želeli videti slavno Mona Lizo, vendar lahko rečem, da slika ni nič posebnega, kar pa ni menilo še sto drugih ljudi, ki so se nagnetli pred njo in ti zakrivali pogled. Po treh urah in prehojenem delčku Louvra, je zunaj nehal padati dež in odpravili smo se v Notre Dame, na poti pa smo si ogledali še most s ključavnicami, kjer smo iskali kakšno še posebaj zanimivo, kar pa je tako rekoč misija nemogoče. Zvečer smo se odpravili še na Montmartre, ki izgleda kot mesto ob morju, na vrhu pa se ti odpre prečudovit pogled na celoten Pariz.
Predzadnji dan smo se odpravili še v Versailles, dom kralja Ludvika XIV, popoldne pa smo si privoščili še manjše pariško nakupovanje. Po dolgem dnevu smo si še zadnjič ogledali nočni Pariz, potem pa smo se odpravili proti hostlu.
Zadnji dan smo hitro spakirali, pospravili apartma, kupili še zadnje spominke, nato pa smo ob pol sedmih zvečer poleteli v našo deželo pod Alpami.
Pariz je bil preprosto čudovit in nad vsemi pričakovanji, pomešan s stalnimi norčijami in zabavo. Na koncu smo se utrujeni in bolečih nog ter siti Mcdonaldsa vrnili domov, lahko pa rečem, da je to mesto, kamor se bom še vrnila.
http://www.wella-ambasadorka.si/si/#galerija- na tem linku samo poiščete mojo fotografijo in lahko glasujete zame. Vsakega glasu bom vesela. Hvala že vnaprej.
Prvi dan smo se okoli vozili z metrojem, iskali prave postaje, kupovali vozovnice in se prijavili v hostel. Naš hostel je bil kar precej oddaljen od jedra Pariza, vendar je bil izredno velik in prostoren. Imeli smo dve spalnici, dve kopalnici, kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Po prijavi v hostel in po celem dnevu brez spanca in hrane, pa smo se končno odpravili raziskovat glavno jedro Pariza. Takoj ko smo stopili iz metroja smo zagledali Eifflov stolp in šele takrat sem končno dobila občutek, da res stojim na francoskih tleh. Po dvournem iskanju najbližjega Mcdonaldsa, smo le tega našli na Elizejskih poljanah, nato pa smo se počasi vrnili v hostel, kjer smo si privoščili spanec.
Naslednji dan nas je takoj zjutraj čakal obisk Eifflovega stolpa. Ker je bila vrsta pred dvigalom ogromna, smo se odločili kar za stopnice, ki so nas pripeljale do drugo ploščadi. Pogled iz Eifflovega stolpa na celoten Pariz je veličasten, saj si skoraj 300 metrov nad tlemi.
Predzadnji dan smo se odpravili še v Versailles, dom kralja Ludvika XIV, popoldne pa smo si privoščili še manjše pariško nakupovanje. Po dolgem dnevu smo si še zadnjič ogledali nočni Pariz, potem pa smo se odpravili proti hostlu.
Z delom sem zaključila na prvi septembrski dan, sedaj pa se že veselim novih planov in stvari, ki me še čakajo pred začetkom faksa. Ker se vedno bolj približuje tudi dan mojega odhoda na skrivnostni izlet je mogoče čas, da vam končno izdam kam se odpravljam.
