Ankaran: Skoraj moj drugi dom

19. 8. 1994 - starost sedem tednov: Na ta dan, sta me starša prvič peljala na morje. Majhno, nebogljeno štručko, staro komaj sedem tednov. Peljala sta me v Ankaran, kjer ima moja družina že od leta 1992, postavljeno prikolico. Tako se je začelo moje počitnikovanje na slovenski obali. V tistih nekaj dneh, ki smo jih preživeli v kampu, sem postala glavna atrakcija. Z očijem sva prodajala pečen krompirček skozi okno prikolice, namakala sem nogice v velikem olimpijskem bazenu, kopali pa so me kar v "lavorju". Med našim dopustom, smo v bolnišnici v Valdoltri obiskali tudi mojo babico, ki je tam okrevala po prestali operaciji.

19. 8. 2012- starost osemnajst let in sedem tednov: po osemnajstih letih še vedno v Ankaranu. Letos nekoliko manj časa kot običajno. Začetek tedna sem preživela tam, kasneje pa tri dni v Strunjanu, vendar sem se na sončno nedeljo, točno osemnajst let po mojem prvem obisku, vrnila nazaj. V osemnajstih letih, se ni zgodilo, da ne bi vsaj par dni preživela na tem kotičku slovenske obale. Kamp in okolico, sem prehodila neštetokrat, vendar imam občutek, da bi se še vedno našel kak neodkrit kotiček.
Vsako leto, sem tam preživela polovico svojih počitnic, v mlajših letih tudi več in imam občutek, da je ravno to vplivalo, na mojo željo o tem, da se nekoč preselim na slovensko obalo.
Sam kamp, se v tem času ni kaj preveč spremenil. V osemnajstih letih sem si našla prijatelje, s katerimi smo povsem izgubili stike in tudi take, s katerimi se družimo še danes. V vseh teh letih, sem se večkrat zaljubila ( ponavadi v fanta iz sosednje prikolice), padla s tobogana, ko sem bila stara štiri leta, padla z rolerji ( od takrat rolerji niso moji najboljši prijatelji), predvsem pa sem dodobra spoznala slovensko obalo, saj smo med našim dopustom s starši večkrat obiskali Piran, Portorož, Izolo in seveda nakupovalne centre v Kopru.
Marsikomu bi se zdelo, to, da vsako leto preživljam počitnice na istem delčku Slovenije dolgočasno in v teh letih bi se strinjala z njim. Vendar pa kljub temu, da nisem videla tako veliko Dalmacije, ampak toliko več Slovenije, zame ne predstavlja problema, ampak prednost, saj poznam večino naše obale, ki je kljub temu, da jo imamo zelo malo, zame preprosto čudovita. Najbrž  ;)) Že sam občutek, ko prečkaš Črni kal in kasneje, ko se pripelješ v kamp, je kot da bi se pripeljal domov.
Dalmacijo pa bom navsezadnje spoznavala na maturantskem izletu naslednji teden.

C'est la vie.

Vsega po malem.

Letošnje počitnice so potekale povsem drugače, kot prejšnja leta. Ponavadi sem več tednov preživela na morju, kjer nisem počela nič drugega, kot poležavala, brala, se kopala in seveda jedla. Letos pa se je moj že ustaljeni sistem, nemalo spremenil. Kot prvo sem se letos prvič odpravila sama na morje,v nedeljo pa smo se K, J in seveda moja malenkost odpravile na Sladko goro. Majhna vasica (ali bolje rečeno več zaselkov) nekje na Štajerskem, bogu za hrbtom, vendar odličen kraj za odklop in delanje pi*darij, ki smo jih v naslednjih dneh naredile kar precej. Hvala bogu, smo bile same punce in smo lahko po mili volji nakladale, razpredale in se hihitale, ne da bi koga motile. Bilo je zanimivo, hihitavo, brez moralnih zadržkov, predvsem pa zabavno. Kljub pomanjkanju spanja, priporočam! ;))



Seveda pa moja klapa ne bi bili to kar so, če ne bi od mene zahtevali, da sem takoj v sredo, eno uro po prihodu domov že sedela z njimi pod Homanovo lipo. Ko sem jim do konca povedala, kaj vse smo ušpičile, so se moje oči počasi začele zapirati, vendar sem kljub temu ostala budna še dolgo v noč.

V naslednjem tednu me čaka še en teden morja, najprej z mojo družino, kasneje pa s P in M, čez dva pa maturantski izlet ( priprave na ta nori teden so se začele že na Sladki gori). Kljub temu, da se avgust približuje koncu ( s tem pa tudi počitnice), me čaka še nekaj zanimivih stvari, ki upam da bodo prav tako navdihujoče, kot vse do sedaj. ;))

August, please be good to me.

Zadnji dan julija. Ko še enkrat preberem, se šele zavem kaj sem napisala. Zadnji dan julija?! Kako, zakaj? Pa ne no! Samo še en kratek avgust nas loči od ponovnega sedenja v šolskih klopeh, učenja, domačih nalog... Ah, pa kaj! Zaenkrat je pred nami še cel avgust, v katerem se lahko zgodi še precej čudovitih stvari (vikend s puncami, morje, seveda pa me zadnji teden za češnjo na torti čaka še maturantski izlet.)



Zadnje dni je govora samo še o olimpijskih igrah. Saj ne rečem,  poletne olimpijske igre, so mi občutno bolj pri srcu, kot zimske( kar priznajmo si, da razni skakalci v vodo izgledajo super) ampak, ker pač nisem velika privrženka športa, mi gre rahlo na živce, da moj preljubi brat (ne more biti več bratec, ker bo v petek star 15 let) ne dela drugega kot da sedi pred televizorjem in spremlja kaj se dogaja na Otoku. Edina svetla točka olimpijskih iger, je da manj časa preživim pred televizorjem (edina izjema je četrta sezona Šepetalke duhov, ki pa sem jo gledala že vsaj trikrat in pa seveda v nedeljo nisem smela zamuditi premiere Friends with benefits na HBO, ki pa sem ga tudi gledala že stokrat- ne morem pomagati, ta film je TOP! ;)) in več časa posvetim branju. Oh, branje. Ne razumem ljudi, ki ne marajo branja in nočejo niti vzeti knjige v roke. Vonj knjige, pisane platnice in vsa tista zgodba, ki se v glavi vrti ob branju dobre knjige. Sama sem velika privrženka ljubezenskih romanov in v juliju se je kar veliko knjig tega žanra znašlo na moji mizi ( trenutno berem I heart Hollywood, nadaljevanje I heart New York in zaenkrat je knjiga "perfekto"). Poleg branja, pa imam dovolj časa tudi za svoje prijatelje in rekreacijo (čeprav s tekom še vedno nisva na ti). Tako se bom čez približno eno uro z bratrancem odpravila s kolesom na bližnji hrib in upala da med potjo ne bom izdihnila. ;))

Poleg branja in rekreacije pa sem letošnje poletje našla še dve stvari, ki mi polepšata dan in nekako ne vzameta preveč časa. Igranje kitare in peka muffinov. Prejšnji teden sem po več kot enem letu, v roke ponovno vzela svojo kitaro, ki je osamljena in zaprašena stala v kotu in preigravala pesmi, ki sem se jih učila pred nekaj leti v glasbeni šoli. Uspelo se mi je naučiti tudi dva nova akorda (oh yea) in občutek je bil fenomenalen. ;)) Poleg igranja kitare, pa sem se prvič lotila peke muffinov, prvič že na začetku julija in ponovno pred enim tednom. Za nekatere nič posebnega, zame poseben dosežek, glede na moje pekovske in kuharske vrline (srečo imam če ne zažgem jajca na oko). Nič posebnega, je pa začetek. ;)


Enjoy summer and have fun until the next time! ;))

C'est la vie.

Seaside with friends.

Pa sem tudi to dočakala. Prve počitnice s prijatelji. Zanimive, zabavne, smešne in seveda nekaj kar je popolnoma značilno za našo družbo: nore. V sredo pred enim tednom smo se kot neka skupina športnikov s kombijem odpeljali na Pag. Moje navdušenje se je pokazalo že med vožnjo po Jadranski magistrali, s čudovitim pogledom na Jadransko morje, ravnodušna pa nisem ostala niti pri vožnji s trajektom, saj sem se tokrat peljala prvič (vse je enkrat prvič). Ko smo prispeli v kamp, kjer smo imeli super razgled na morje, smo se hitro razpakirali, nato pa noč preživeli s kartami v rokah. Izgubila sem seveda jaz (kdo pa drug), moja kazen pa je bilo ogovoriti neznanca. Naslednje jutro smo bili kar pridni, saj smo vstali že ob desetih (za nas zeloooo zgodaj) in se po obilnem zajtrku odpravili na plažo. Po poležavanju na plaži in kopanju v kristalno čisti vodi smo se zvečer odpravili v mesto.
Nekako smo v  enem tednu postali glavna atrakcija kampa. Z blazinami, spalkami in ogromnimi torbami smo se vsak dan vozili z rolerji po plaži, se z rolerji "švercali" na vlakcu do mesta, skratka delali pi*darije. Vsak dan smo kasneje hodili spat in še pozneje vstajali (naš rekord je bil ob dvanajstih. ;)) Spoznali smo nove prijatelje in srečali stare znance. Skratka, kljub manjšim nevšečnostim smo uživali na polno!! ;))

It's about learning how to dance in the rain.

Zgornja slika popolnoma opiše današnji dan.

Potem ko sem v nedeljo, končno dočakala polnoletnost, prejela cel kup lepih voščil (eno mi je še posebno ostalo v spominu) in svoje prijatelje peljala ven (seveda ni šlo brez javnega osramočenja, hvala A), sem v tem tednu nekako poskusila kar nekaj novih stvari. Pa ne da pišem seznam ali list stvari (ta seznam nastaja predvsem v moji glavi), ki si jih želim narediti ampak enostavno sem ugotovila da je življenje prekratko, da ne bi poskusila vsaj nečesa novega. Tako sem danes kljub prekratki noči, vstala ob šestih in se z R, V in S odpeljala proti Kopru. Kljub zgodnji uri je bilo na morju že peklensko vroče in kar nismo morale dočakati da se vržemo v vodo. Hitro smo si kupile lubenico, se preoblekle v kopalke, nato pa se nastanile na kopališču. Seveda ni minilo niti pet minut in že smo se vrgle v kristalno čisto vodo (kar je čudno, glede na to da je Luka Koper v neposredni bližini). Ker pa je vreme zadnje dni popolnoma zmešano, se je seveda takoj v trenutku ulil dež (Angleži bi v tem primeru uporabili frazo it's raining cats and dogs). In ker sem se odločila da moram poskusiti nekaj novega in ker sem jaz pač jaz, sva se skupaj z V odločile za tek po dežju. Občutki: fantastični! Kljub mokri obleki in lasem ter toči je bilo moje počutje na vrhuncu. S tem tekom sem nadoknadila tudi včerajšnjo boso hojo po dežju. Poskušanje novih stvari pa se ni ustavilo le pri teku v dežju ampak se je nadaljevalo v poskušanju mehiške hrane (čeprav ne vem zakaj sem čakala tako dolgo, ker ni nič posebnega).

Zato je ta slika popoln opis današnjega dne. Zakaj bi čakali na sonce, ko pa lahko plešemo v dežju? In ker sem po srcu še vedno otrok (kdo pa ni ;), bom ta deževen večer preživela ob gledanju filma Zrcalce, zrcalce (kritika sledi kasneje).


Moj seznam (ki je zaenkrat samo v moji glavi), se počasi dopolnjuje, zagotovo pa na njem ne boste našli kakšnega bungee jumpinga ali skoka s padalom. ;)

C'est la vie.

Holidays are finally here

Šolo smo zaključili in se z vso vnemo vrgli v tople poletne dni. Čeprav sta dva tedna počitnic že za nami, se mi še vedno zdi, kar nemogoče, da je leto tako hitro naokoli.

Zadnji junijski dan, ki je prežet z neznosno vročino in pa še z večjim pričakovanjem. Natanko osem ur me še loči od moje polnoletnosti, čeprav je moja predraga babica, že danes mislila da mi mora čestitati, ampak sem jo kar hitro ustavila, češ da je malo prezgodnja. Še vedno bolje prezgodnja, kot prepozna. ;)

Po parih dneh na morju sem končno dobila malo barve (čez leto sem bela kot mleko) in si odpočila oči na modrem morju, kamor se vedno rada vračam. Sem pa v zadnjih tednih ugotovila, da mi je Škofja Loka vedno bolj všeč, saj se je končno začelo malo dogajati. Pred dvema tednoma se je začela loška poletna sezona, z Electricityem, kjer smo na svoj račun prišli predvsem mladi, starejši pa so si najverjetneje morali kupiti čepke za ušesa. Že takoj naslednji dan, smo  Ločani lahko spremljali cilj 3. etape kolesarske dirke po Sloveniji, zvečer pa je potekal prvi tek štirih mostov, ki je privabil, kar lepo število starejših in nekaj manj mlajših nadebudnih tekačev. Seveda jaz ne bi bila jaz, če se ne bi odločila, da se tudi sama nekoč v (daljni) prihodnosti, prijavim na tovrsten dogodek. V prejšnjem tednu je seveda potekal tudi že vsem znani Historial, ki je navdušil predvsem ljubitelje srednjega veka. 

Najbolj pa me je v mojem domačem mestu pozitivno presenetila Bralnica na vrtu Sokolskega doma. Super, izvirna ideja, za malo drugačno preživljanje prostega časa. Zakaj pa bi morali cele dneve sedeti pred televizijo in računalnikom, ko pa lahko na svežem zraku, sam ali pa v dobri družbi prelistaš revijo ali si prebereš dobro knjigo!

Seveda tele počitnice ne bi bile prave brez sladoleda in pa moje najljubše že vsem znane nanizanke How I met your mother, ki me vedno spravi v dobro voljo. 

Imejte se radi in uživajte tele dva (ali tri) mesece počitnic!

C'est la vie. 

Valeta

Valeta ali drugače zaključek osnovnošolskega obdobja. Ko se konča devet let nekega obdobja, ki ga najverjetneje ne boš pozabil in ko se ti odprejo vrata v nov svet. Svet srednje šole in učenja.
Letos je ta dogodek, čakal tudi "mojga tamavga", ki bo totalno ponorel, da ga tako imenujem, če bo slučajno prebral ta blog. ;)

Predpriprave so bile bolj naporne, kot če bi imeli opravka s samo angleško kraljico in definitivno manj naporne kot z mano (ja mami moja obleka je bila kupljena že mesece pred valeto). Kaj bo oblekel, kaj bo obul, kdaj je valeta, kaj bodo kupili razredniku. Ja, vse to me čaka naslednje leto, le da ne bo valeta, ampak maturantski ples, kjer pa me trenutno malo skrbi le kje naj staknem plesalca.

Ko pa je končno napočil dan valete, smo se tako vsi sorodniki devetošolcev zbrali v telovadnici moje nekdanje osnovne šole. Že ko sem stopila skozi vrata, bi se najraje obrnila, saj moji spomini na tisto obdobje žal niso preveč prijetni.

Po ogledu vseh oblekic in visokih petk ( to število se je drastično povečalo od moje valete) sem se za večino deklet spraševala, kako lahko sploh hodijo v tem in se ne zvrnejo direktno na nos. Hvala bogu so vse preživele.

Sledil je nagovor ravnateljice, ki me ni preveč impresioniral  (preveč nakladanja), podelitve priznanj (tudi število teh se je zmanjšalo) in seveda filmčki razredov. Prav tako ni manjkalo pevskih in seveda plesnih točk.

Po eni uri in pol, sem ugotovila, da so tovrstne stvari zame dolgočasne ( moja valeta ni bila nobena izjema), me je pa kar malo stisnilo pri srcu, da gre moj mali bratec jeseni v prvi letnik gimnazije, mene pa prej kot čez eno leto čaka matura. In tako kot rada reče moja sošolka: "O bože mili!" ;)

C'est la vie